Prišla je nedelja in z njo naš pobeg v naravo. Plan za tokratnjo nedeljo je bil, da obiščemo Tropejevo poldne, in ukolikor bi nam čas in moč dopuščala, pa še Maloško poldne. Ker pa vsi niso imeli cel dan časa, in nekateri sploh niso imeli časa za udeležbo te ture, smo se dogovorili, da bomo imeli le eno krajšo turo po povhograjskih hribih. Natančneje na Osolnik.
Ta vikend smo tudi prestavljali uro in zato , da bi lahko bile naše dragocene ure spanja enake prejšnjim, smo se zbrali eno uro kasneje. Tokratnje poberanje je prišlo name in tako sem malo pred osmo pobral Tomaža. Skupaj sva odšla do zbirnega mesta, kjer sva ob kavici počakala še preostale člane. Nabralo se jih ni prav veliko, saj je prišla le Renata, ostali pa so odpovedali zaradi raznih delovnih ali pa študijskih obveznosti.
Po kratki debati smo odrinili proti Sori, kjer je bilo naše izhodišče. Parkirali smo za cekvijo, kar je botrovalo ponovnim vprašanjem, če je ta cerkev spet cerkev sv.Tomaža. Pot je s parkirišča zavila takoj v gozd. Glede na to, da je prejšnje dni dež nekoliko namakal, pot ni bila pretirano blatna. Hojo skozi gozd pa nam je še nekoliko polepšalo sonce, saj je skozi veje posijalo s svojimi že kar toplimi pomladnimi žarki.
Prvi vrh, ki smo ga osvojili, je bil Hum. Na njem je Renata poštempljala svojo "Ringa raja" knjižico. Okrebčali smo se z nagrjenim čajem, si ogledali prelep razgled na bele kamniške vrhove in se prepustili Tomaževem objektivu, ki je s pomočjo dalinskega opravljalca posnel kar nekaj skupinskih slik. V nadaljnem sprehajanju po gozdu, ker smo seveda šli najprej mimo poti, pa smo ugotovili, da gobe še ne rastejo.
Pot naprej nas je vodila na sam vrh Osolnika, kjer stoji pravljična cerkev z veliko klopic okoli nje, ki so postavljene na idealnih mestih za razgledovanje okolice. Na toplem sončku smo malo povedrili, se naužili še z preostankom čaja in se ponovno prepustili objektivu, ki je tokrat zajel tudi nekaj tihožitja. Naposled smo se la nekoliko spustili in se oglasili v prijetn brunarici na kratkem počitku.
No, seveda ni bil samo počitek. Ponovno smo se prepustili soncu, in se tokrat okrebčali z stekleničko opojnih substanc in slastnim sadnim zavitkom. Renata in Tomaž sta si privoščila zavitek z borovnicami, sam pa sem se posladkal kar z jabolčnim. Ker so imeli nekateri še popoldanske obveznosti, smo jo kmalu popihali v dolino. Pot v dolino je Tomaž še začinil z profesionalnimi pristopi fotografiranja in njihovimi pozami.
Izlet, ki je bil tookrat krajši, smo tako počasi zaključili. Bila je prelepa sončna nedelja in bi smo jo dobro izkoristili. Za podrobni opis naše ture in nekaj več slik, si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar