sreda, september 12, 2012

Krožna na Plešivec




Med letošnjim dopustovanjem v Bavšici, kjer smo po večini imeli predvsem delavne dni, smo si en dan odtrgali tudi za izlet. Ekipa ki je bila tokrat prisotna pa ni bila tako številčna kot ponavadi. Šli smo le trije, ata Janez, stric Marjan in moja malenkost. Že prvi dan je plan našega izleta izdelal oče, star maček Bavških vršacov, ki je glede na vroče dni, ki smo jih bili deležni to poletje, izbral idealno turo. Plan je bil osvojiti Plešivec, 2168 m visok vrh Loške stene. No ker so bile temperature kar visoke in je sonce kar močno žgalo, smo se odločili, da bomo naredili kar krožno pon nanj. Izhodišče naj bi bilo pri Logu pod Mangartom, natančneje v Loški koritnici, zaključek pa seveda v Bavšici, kater pot nam je omogočala naskok Plešivca po senčni strani. Sestop pa bi bil seveda po soncu.


Prišla je sreda, dan ture, in mi smo se že v zgodnih jutranjih urah po zajtrku odpravili proti Logu. Ker tokrat naša mati ni šla z nami, je bila idealni žrtvenik, da nas dostavi do izhodišča, saj se nam po opravljeni ture nebi dalo it po avto v Log. Ona pa nas je lepo dostavila in se potem sama odpeljala nazaj, kjer se je preko dneva zamotila z štrikanjem volnenih nogavic, ki nam v zimskem času ali pa za v pohodne čevlje pridejo zelo prav.



Sam štart je bil v neposredni bližini elektrarne v Logu, od koder smo nadaljevali pot slabo uro po makadamski cesti do poti, ki nas je pripeljala do stene. Tu smo morali prečkati potok in se pod steno pripraviti za dvig. Ob pospravljanju pohodnih palic se je razpletla debata, da se vidi, da po tej poti letošnje leto po vsej verjetnosti ni hodil še nihče. Debata je nanesla tudi na to, da bi bilo v podobnih primerih pametno imeti med opremo tudi čelade, saj če se najde kak planinec ali gams pred nami, se zna zgoditi, da okruši kak kamen, ki bi nam lahko povzročil veliko preglavic. Klub temu smo nadaljevali pot, saj pred nami ni bilo nikogar.



Ker je plaz v preteklosti velikokrat odtrgal in seboj odnesel del jeklenic, so del poti prestavili v razpoko v steni. Tu smo se tako zelo hitro dvigovali. Koncentracija in pazljivost sta bila tu ključnega pomena, saj je bilo poleg strmega terena, jeklenic in klinov pot na določenih delih nekoliko spolzka, ker je trava in mah prekrila skale, preko katerih smo morali preplezati. Ko smo kakšnih dveh urah napornega plezanja naposled le prišli ven iz stene, so se jeklenice počasi končale, pot pa se je vila po strmem pobočju polnem skal in ruševja. Tu nekje, v Ozebniku, smo naredili postanek za malico. Razgled ob malici je bil prečudovit, saj je jutranje sonce že obsijal sosednje vrhove z Mangartom na čelu. P o malici smo pot nadaljevali, saj je bilo pred nami še kar precejšen del poti.


Pot se je kmalu izvila iz ruševja in po zadnjih meliščih, kjer je bil pred leti ledenik, smo se dvignili na prelaz »Čez Brežice«. Pogled na Jalovec, ki se nam je prej skrival, je bil tu prav veličasten. Na temu prelazu pa pot zavije v eno smer proti Koči pod Špičko in naprej na Jalovec, v drugo smer pa proti našemu cilju, Plešivcu. Slednja pot se dvigne po travnatem pobočju direktno na Plešivec. Sam vrh Plešivca je z ene strani travnat z druge pa prepadni, a je razgled z njega zares čaroben. Na dlani smo imeli tako od Briceljka, Bavškega grintavca, Mangarta, Predila in italijanskih vrhov, pa vse do Jalovca in Primoževih Pihavcev. Te namreč namerava prijatelj Primož osvojiti v prihodnosti.


Po kratki malici, ogledu in fotografiranju smo se odpravili proti dolini. Najprej proti prelazu »Čez Brečice« potem pa naprej v prelepo ledeniško dolino Lanževico, v kateri naša mati izredno rada nabira rastline za njene »rcnije« in čaje. Ker je bilo letošnje poletje tako sušno in vroče, je bilo teh ročic le za okras in smo jih tako tudi pustili tam, naj krasijo prelepo dolino Lanževico. Smo pa opazili tudi nekaj Murk, prečudovitih Planik pa letos ni bilo prav dosti. Naj dam v vednost, da moja mati ne nabira zaščitenih rož! Nabira le Materino dušico in podobne rožice.


Pot nas je vodila nato preko Prevale, mimo lovske koče, vse do planina Bale, kjer stojijo ruševine nekdaj mogočne sirarne. Ker se je ura bližala načrtovanemu sestopu in posledično našemu kosilu, smo jo urno ubrali naprej bo vasice Logje, kjer nas je moja mati počakala z okusnim kosilom.


Na Plešivec bom šel še zagotovo, tudi po tej krožni, a bom naslednjič vzel tudi čelado seboj. 



nedelja, september 09, 2012

Da bo podpeka in ne "prepeka"


Lansko leto, sem v dobri veri in obilju poklicnega znanja, hotel pripravit piščanca na nekako nov način. Piščanček je bil pripravljen in začinjen, krompir in zelenjava kot priloga očiščena in olupljena. Pa začnimo. Ogenj, ki je bil najmanjši problem, mi je na koncu naredil največjo škodo, poleg tega, da sem se seveda zasedel ob dobri glasbi in hladnem pivu, kar je pripomoglo k zaključku. Pripravi "piščanca presenečenja".
...

...

No, ker se je družabno popoldan ob kitari in pivu zavleklo nekoliko predolgo za peko in ker sem imel pretežko roko pri nalaganju na ogenj, se je priprava in peka "piščančka presenečenja" predčasno zaključila. Na kratko rečeno je pridobil prav lep sijaj na svoji črno zapečeni skorjici. Da se bom v prihodnje izognil takim nevšečnostim, sem si pripravil boljši prostor za to. Druženje ali družabni popoldnevi pa tudi ne bodo delali ovir, saj mi novi prostor omogoča lažji nadzor nad samo peko.

...

...

Prva in najpomembnejša stvar je bila izbira prostora, saj se morajo pri tem skladati varnost, ekonomičnost in seveda sam prostor delovišča.

...

...

Po ureditvi prostora je bilo potrebno urediti tudi podlago, katero sem na koncu tudi zabetoniral in obogatil z šamotno opeko. Potrebno bo le še stene lepo obdelati in črna kuhinja je pripravljena.

...

...

Sedaj pa je potrebna le prava priložnost in "piščanček presenečenja" bo pripravljen tako kot se šika.