...
...
Že lansko leto je padla debata, da z Avgustom obiščeva naš najvišji vrh, Triglav. Plan je bil, da ga takoj na začetku dopusta obiščeva, potem pa dopust skupaj z ostalimi člani nadaljujemo v Bovcu. Seveda se je odhod zamaknil, saj nam vreme letošnjo poletje ni najbolj naklonjeno, tako da je bi odhod prestavljen s sobote na ponedeljek.
Avgust je poleg tega, da je vestno spremljal vremensko stanje, zorganiziral tudi plan poti. Ker sva imela plan iztržiti čim več od podviga, sva se odločila, da bova naredila krožno pot. Vrisana pot naju je tako vodila od Pokljuke in Planike, kjer sva imela nočitev, do vrha Triglava in mimo Doliča in Sedmerih jezer do Komarče, preko katere sva sestopila do Koče pri Savici. Kar zajeten plan.
Po deževnem vikendu je končno prišel obetavnejši ponedeljek, in čas za naš odhod. Uro jutranjega vstajanja ne bom omenjal, saj sem se dobro zbudil šele na avtocesti proti Ljubljani. Prvo postojanko sva naredila v manjšem blejskem lokalu, kjer sva se okrepčala z kavico in svežimi dobrotami, ki jih je Avgust prinesel iz sosednje pekarne. Pot sva nadaljevala do Pokljuke, natančneje Rudnega polja, kjer sva na manjšem makadamskem parkirišču zapustila svoj jekleni konjiček, in nadaljevala pot peš.
Pot sva začela kar z lepim umirjenim tempom in se preko planine Konjščice, kjer stojijo še delujoče sirarne, mimo Jezerc do Studorskega prevala na višini 1892 m, kjer sva imela kratek postanek za odžejanje, saj sva se že kar dobro segrela. Pot proti Vodnikovem domu je od tod naprej nekoliko lažja, saj se ne dviguje več tako strmo. Pri Vodnikovem domu sva si privoščila nekoliko daljši postanek za malico.
Ko sva se dobro okrepčala in nadihala sva pot nadaljevala. Pri Bohinjskih Vratcih pa se je začelo. Rahlo oblačno vreme je pokazalo svoje namene. Od začetka je bilo le nekaj kapljic, a ko sva zapustila najbolj zoprn del tega odseka poti, so postajale kaplje vedno gostejše. Tako da sva si raje nadela pelerine, ki sva jih imela za vsak slučaj seboj. Pot preko Konjskega prevala na 2020 m in vse do Doma Planika, ki leži na 2401 m, je bila pot posledično bolj neprijazna. Dež in nošnja pelerine, pod katero je potenje še večje, ni nikoli prijazna v pohodništvu. No vsekakor sva plan za ta dan izpolnila.
V Planiki sva se ob čakanju na prosta ležišča (saj sam nisem uspel prestaviti rezervacijo) vse tja do pol devetih zvečer pošteno ohladila, se pogrela z odlično joto in srknila nekaj opojnih substanc. Klub temu, da se je vreme nekoliko popravilo in da so nekateri le obiskali vrh, midva nisva storila tega, saj je bilo to v planu za naslednji dan in bilo bi škoda zamuditi lep sončni vzhod na vrhu opevanega vršaca. Ko sva dočakala ležišča sva se ob ogledu prelepega zahoda okopalničila in se počasi odpravila k počitku, saj se jutranji plan začne nekoliko pred soncem. No pa lahko noč.
»Luka, jest grem kr dol.« me je Avgust pocukal za nogo in izginil po stopnicah. Hitro sem vstal, pobral stvari in se mu pridružil v spodnjih prostorih, kjer sva se uredila in opremila. Požirek jutranje kave z čelado pod roko in prijeten pozdrav oštirke je bilo vse in že sva bila zunaj, kjer sva opravila še zadnje priprave. Poslikala sva še vzhod sonca, si na glavo navlekla čelade in se podala vrhu naproti.
Takoj od Planike se pot začne strmo dvigovati vse do stene, od kot naprej pa so prisotne jeklenice in tudi nekaj klinov. Na Mali Triglav sva se kar hitro povzpela, kjer sva poslikala prečudovit sončni vzhod. Na poti do vrha srečamo kar nekaj spominskih plošč, ki nas opozarjajo, da je v neprimernem vremenu izredno nevarno hoditi po tako izpostavljenih krajih kot je ta greben, saj se v primeru neviht dostikrat pokaže grda plat strele in njenega udara. Na eni od teh plošč je zapisano, da jih je naenkrat pomorila kar pet. Žalostno.
Nisva se preveč ustavljala, saj sva imela le malo še do vrha. Na vrh sva prispela v prvi peterici in posledično je bilo slikanje ob Aljaževem stolpu bolj idilično, saj se poleg naju ni gnetla skupina pohodnikov. Po slikanju in krstu Avgusta, saj je Triglav obiskal prvikrat, sva se oba »Slovenca« preventivno odpravila naprej, saj so se začele bližati velike skupine pohodnikov. Najin zajtrk je bil tako prestavljen na Kočo na Doliču, ki leži na 2151 m.
Na poti do Doliča sva se priklopila dvema koroškima Slovencema, ki sta bila zaradi povečanega strahu enega člana nekoliko bolj previdna, in pot z njima po nevarnih predelih je bila tako nekoliko počasnejša in seveda brez zapletov. Do Doliča sva prišla okoli desete ure in na toplem dopoldanskem soncu pozajtrkovala. Pot sva od tu nadaljevala v smeri Sedmerih jezer. Po daljšem melišču sva zlezla na Hribarice, ki delujejo kot površje lune, in so prehod v naslednjo dolino.
Ko sva prišla na drugi rob Hribaric sva opazila odcep za Prehodavce. Najina pot pa ni vodila tja, zato sva jo urno ubrala proti prvemu jezeru ki sva ga videla. To je Zeleno jezero. Rjave mlake žal nisva videla, saj bi potrebovala vsaj eno uro več časa za ogled le tega. Jezera so se potem počasi pojavljala en za drugim, pot ob njih pa ni kaj prida. Gladke in ponekod blatne in mokre skale so povzročale manjše zdrse, a do padcev na srečo ni prišlo.
Po dolgi in naporni poti sva prišla do zadnje postojanke in koče, Koče pri triglavskih jezerih, kjer sva opravila še zadnji postanek. Od tu naprej pa naju je plan peljal do Planine blato. A se je pri tem ponovno nekoliko zalomilo. Do Planine blato je bilo še tri ure in pol, preko Komarče pa le dve in pol. Ker sva bila že nekoliko pozna in v dolini so naju čakali sva se odločila za slednjo. Krajšo varianto a veliko bolj naporno. Sestop preko Komarče je za utrujena kolena in vsakega posameznika lahko velik problem, zato ga odsvetujem vsem.
No naposled sva le prišla do Doma pri Savici, kjer sva se v najbližji oštariji sedla in se nagradila z hladnim pivom. Podvig je seveda uspel maksimalno. Statistika pa je sledeča. Gor 6 ur, dol 11 ur. Kr lepo utrujena sva se potem odpravila proti Bovcu, kjer smo skupaj preživeli še dva dni. Zdaj so pa v planu še sledeči podvigi: Mangart, Rombon – krožna, Krn, in še kakšna. Triglav je dobil kljukico. Avgustovo prvo, mojo pa tretjo. Obkljukan je.
