Ker stari ljudje pravijo, da mora vsak človek vsake toliko v sebi prebuditi otroka, smo ga ta petek tudi mi. Dogovorili smo se, da se bomo šli sankat v Gozd Martuljek. Sprva sem domneval, da nas gre nekoliko manša ekipica, a me je zbor v lokalni oštariji podučil, da temu ni tako. Zbralo se nas je kar dvaindvajset nadobudnih sankačev. Po kratki navlažitvi presuhih grl smo jo mahnili proti Kranjski gori.
Pot je potekala dokaj mirno, vsaj do Podbrezja, kjer je Tomaževa srebrna strela nekaj spremenila svoj glas. Z upočasnjeno vožnjo smo nadaljevali, od Jesenic naprej pa je strela svoj glas in tresljaje postopoma jačala, tako da smo v neposredni bližini zaseljka Dovje zapistili vozilo in se reorganizirali glede nadaljnega prevoza po drugih vozilih. Srebrna strela je ostala na obcestnem parkirišču z pošteno utrujenim menjalnikom. No, vsaj predvidevamo, da je bilo to.
Naša naslednja postojanka je bila dogovorjena lokacija v Kranjski gori. Dobili smo se pred agencijsko brunarico Julijana, odkoder smo nadaljevali pot z Blue Bird avtobusom. Ker nas
je novica, da je proga nekoliko razrita in da bo sankanje po njej nekoliko upočasnjeno, razžalostila, smo za boljše počutje in vzdušje poskrbeli kar sami. Skoraj vsak od prisotnih na sankanju je s seboj prinesel prisrčnico, ali pa kar steklenico opojnih sadnih, ali nekoliko bolj sladkih domačih rcnij. Tako je bila vožnja z avtobusom nekoliko bolj vesela in kar veliko hitreje je minila. Ko smo dodobra izpraznili naše dobrote, smo prispeli na cilj.
Za osvojitev vrha sankaške poti so imeli organiziran prevoz kar z ratrakom, saj je bila pot do vrha kar pošteno razrita. Zaradi številčnosti naše družbe, pa so nas porazdelili v dve skupini. Prvih deset se jih je šlo gužvat na ratrak, ostali pa smo se hitro zagrebli za sedišča na skupinskih saneh, ki so nam prinesle možnost, da si podrobno ogledamo našo sankaško progo.
Prvi spust je potekal zelo klavrno, saj sem se sam odločil da bom nekoliko počakal skupino da se oddalji in da grem med zadnjimi dol, kar se je izkazalo za slabo odločitev.
Sankači pred menoj so tako razrili pot, da je šlo sankanje bolj po polzevsko. Na nekaterih bolj položnih delih sem moral svojim sanem še pomagati, da smo se premikali v željeo smer. Zato sem med drugo vožnjo na vrh pretuhtal, kako jo bom ucvrl proti cilju kar prvi. Ko smo dobili zeleno luč za spust, sem se pognal in izginil. Tokrat pa je bila vožnja veliko boljša. No saj poganjati se mi ni bilo potrebno. Hitrost ni bila zadovoljiva zaradi premehke podlage, a premiki so bili.
Po prihodu na cilj, sem se z peščico družbe podal še z "pležuhami" na bližnje smučišče, po katerem smo se spustili vse do brunarice s toplim kuhanim vinčkom. Po hitrem odžejanju smo jo mahnili nazaj na avtobus in proti Kranjski gori. Od tod pa vsak po svoje. Eni so šli še na kratko pijačko v bližnji pub, drugi pa smo pomagali Tomažu pretuhtat, kaj narediti glede njegove srebrne strele.
Po "zelo dobri" uri klicanja in AMZS organizasiji (katerega logistična služba peša) smo se natrpani po avtomobilih naposled le odpeljali proti domu. Domov smo vsi prišli srečno. Izlet pa je kljub temu, da bi bilo sankanje veliko boljše, če bi bila proga boljša in seveda Tomažovem incidentu z menjalnikom, kar dobro izpadel. Danes mi je Tomaž povedal, da so AMZS-jevci tudi njegovo strelo dostavili. Tako da lahko rečemo, da se je vse skupaj še dobro izteklo.
Za fotografije našega petkovega izleta, si lahko ogledate Tomaževo galerijo, ki se skriva v odebeljenem in obarvanem besedilu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar