Kljub temu, da je obdobje praznikov in da so le ti prazniki take narave, da smo povečini doma, nas je sobotno vreme zvleklo na plano. Tokrat smo se dogovorili, da bomo izvedli nekoliko krajši izlet. Odšli smo na Lubnik.
Pot kjlub temu, da je nekaj dni dež namakal zamljico, ni bila pretirano blatna, tako da Primožu ni bilo potrebno aktivirati rokavčke, ki jih je imel v primeru preredkega blata. Zbirno mesto smo imeli tokrat kar v lokalni "oštariji", kjer smo popili kavico in se odpravili proti Škofje Loki. Za pot, ki smo jo ubrali na Lubnik, je imel po veliki večini zaslugo Tomaž, saj je bila njegova pobožna želja, da za izhodiščno točko izberemo cerkev sv.Tomaža.
Pot nas je na začetku vodila po rahlo zaledeneli cestici mimo manjšega zaseljka, nad katerim smo skrenili s ceste na stezico, ki je vodila v gozd. Bližnjica, ki smo jo ubrali je bila veliko bolj zanimiva, kot hoja po cesti. Vodila je skozi s skalami posejan gozd, ki se je proti koncu, proti vrhu, kar strmo dvignil. Na vrhu nas je čakal prelep sončni razgled.
Ker pa seveda ni bila ravno tropska vročina in mi smo bili nekoliko pregreti, smo se kar hitro zatekli v dom, ki stoji na vrhu. Notri nam je prijazna ženica postregla z čajem. Po približno pol ure debatiranja smo opazili, da je ženica na tablo napisala, da imajo na meniju tudi pehtranovo potico, kar je pomenilo, da zna biti sveža. In tako je padla runda pojedine.
Primož si je privoščil ocverkarico, Renata jabolčni zavitek, ostalim pa nam je zadišal pehtran. Po obilnem kosu potice pa smo jo počasi, seveda po skupinskem fotografiranju, odrinili v dolino. Tokrat smo izbrali kar cesto za sestop.
Med potjo se je klapica dogovorila še za turo naslednji dan, ki je bila pravtako krajša, in sicer nekam v Polhograjsko hribovje. Tokrat pa sem sam izostal iz izleta, saj sem imel v planu nedeljo preživeti s svojo nečakinjo, Betko.
Z nekaj več fotografij si oglejte odebljene povezave:
Ni komentarjev:
Objavite komentar