...
...
No pa je po kar lepem obdobju ponovno prišla nedelja, katero sem izkoristil za to, da se s klapo podam na kakšno lepo turo. Tokratnja destinacija je bila Debeli vrh, ki leži v bohinjskem koncu. Ker za ta podvig potrebuješ kar nekaj več časa, smo se posledično zbrali kar ob 5h zjutraj in jo odhiteli naši destinaciji naproti. Tokratna kofeinska zadovoljitev ni potekala na bencinski postaji, kjer smo se obogatili le z prigrizki, ampak kar v Bohinjski bistrici.
Po zaužiti kavici smo jo mahnili proti Stari Fužini in naprej do planine Blato. Jutranje temperature niso presegale 15 stopinj, zato je bila hoja do prelepega pastirskega zaselka na planini Laz izredno prijetna. Prvi dalši postanek in gretje na toplem soncu smo si privoščili šele na Lazovem prevalu, kjer smo izkoristili še priložnost za fotografiranje rahlo zasneženega Triglava in prelepih Planik, ki so se v velikem številu in bogatimi šopi ponujale našim objektivom preko celega prevala in še kar lep del poti naprej.
S prevala naprej pa smo si nadali še tokratnjo dodatno opremo, čelado, saj je bila pot naprej kar strma in razni zdrsi kamenja bi povzročili veliko nevšečnosti in bušk našim glavam. Strma pot in označena le z možici, nas je na poti do vrha še presenetila z malenkost zahtevnejšim delom, kateremu se pravi škrbina. Ker smo seveda v ekipi sami gamsi, smo to ovirico brez kakršnih koli problemov premagali in se podali proti bližajočemu se vrhu.
Vrh, katerega smo izkoristili za malico, počitek in fotografiranje, je bil v vremenu ki smo ga imeli kar idiličen. Nebo, ki je bilo brez oblačka nam je pričaral prelep razgled nad našimi okoliškimi vršaci in nekje v daljini smo opazili tudi morje. Po pravilnem ali pa napačnem poimenovanjem gora kot so Jalovec, Mangart in podobni, smo počasi odrinili proti dolini. Pot za sestop smo uporabili delno drugo, tako da smo po melišču pridobili nekaj časa, ki smo ga kasneje potrebovali za postanek na planini Jezero, kjer smo v domu srečali še kolege, Bredo in Božota.
Na poti do planine Jezero, pa smo se nekateri še ustavili na planini Laz, kjer smo od prijazne pastirice kupili vsak po nekaj dobrot. Jaz sem si vzel pol kilogramčka domače skute. Tako oboroženi smo odhiteli domov. Bila je resnično lepa tura, saj je tudi vreme poskrbelo za to, da pri vzponu ni bilo prevroče in da je bilo na vrhu kar pravlično. Idealno.
Za podrobni opis poti pa obiščite povezavo v odebeljenem besedilu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar