Pisalo se je leto 2000, vsaj tam nekje. Leto gor ali dol. Dopustovali smo na bovškem in se z delom tedanje družbice odločili, da obiščemo vrh Mangrta. V ekipi so bili poleg mene še Bojan, Primož in Mateo. Slednja znana pod imenom "Brifah brothers".
...
...
Bil je izjemno lep dan za turo, le naspani nismo bili kaj dosti, saj so prejšni večer dekleta (Vanja & Maja) pozno v noč prepevale taborniške pesmi. Med tem, ko smo drugi hoteli spati, se je iz sosednje sobe sličalo:
"... mur, mur, murnčki,
mur, mur, murnčki,
murnčki smo mi..."
No tudi to ni zmotilo vesele družbe, da smo jo mahnili v hrib. Po jutranji kavi smo se odpeljali do parkirišča pod Mangrtskim sedlom, od tam naprej pa smo jo mahnili peš.
...
...
Od sedla naprej smo jo mahnili po Italianski smeri, ki je malo manj zahtevna od naše. Po slabih petnajstih minutah hoje smo naleteli na gorske reševalce, ki so zgolj zaradi statistike pregledovali in zapisovali podatke, kako opremljeni so gorniki. Zanimalo jih je, če imamo primerno obutev, topla oblačila, prvo pomoč... Hitro so bili zadovoljni z nami, saj smo bili primerno opremljeni.
...
...
Pot naprej je še nekaj časa vila po melišču, kasneje pa smo naleteli na skalnate poličke, ki v slabem vremenu in dežju niso kaj dosti prijazne, saj drsijo.
...
...
Že po poti smo občudovali vrhove okoli in prelep razgled. Na vrhu pa smo si dali duška z malico, foto seansami in nastavljanju toplemu soncu.
...
...
...
...
...
...
...
...
Sestop, do izhodiščne točke, pa je bil nekoliko hitrejši, saj smo uporabili snežne krpe in del ledeniških ostankov za dričanje.
...
...
Lepo in uspešno turo smo seveda zaključili s hladnim pivom in enim "besnilom" v našem redno obiskanem lakalu v Bovcu. Ha ha. Babe so nas pa čakale. ;););)
...
...
Ni komentarjev:
Objavite komentar