...
Mala hišica na robu gozda. Preprosta, skrita in polna pomirjujočih trenutkov. Zasnežena, zapuščena in nekoliko skrivnostna.
...
...
Skrita za tančico pomladanskega navdiha. Sama stoji tam v praznini. Čaka. Čaka, da jo obiščejo. Obiščejo vsi. Vsi, ki si želijo, da bi se skrili onkraj malega gozdička.
...
...
Včasih je bla polna življenja. Okoli nje je stara ženica urejala svoj mali, skromni vrtiček, po bregu za njo so se otroci dričali na doma narejenih sankah, pa tudi ko ni bilo snega. Dričali se, se veselili, drli in vriskali. Oča pa je le sedel na klopi pred njo in vse to le mirno opazoval in kadil svojo pipo iz katere se je vil gost beli dim, ki je dišal po vaniliji. Oh ja. Včasih je bila polna življenja.
...
...
Sedaj pa le redki, le izbrani, zaidejo v njen topli objem. Le tisti, ki se znajo spomniti, kako živahna je bila in kako živahna tudi zna biti. Tisti, ki so dovolj razumni zanjo in vsekakor le tisti, ki znajo spoštovati njo in tisto kar je njeno.
...
...
Tisti, ki lahko okusijo to, vedo, kako je biti v mali hišici na robu gozda.
...
Ni komentarjev:
Objavite komentar