Nedeljski Grintovec

Prejšnjo nedeljo smo se z delom pohodniške družbe odpravili na Grintovec. Ker smo že preko tedna vedeli, da naš zvesti vodnik to nedeljo ne bo utegnil iti z nami, sva se z Robijem pričela dogovarjat, kam bi jo mahnili. Ideji sta bili dve, in sicer Grintavec, ukolikor bi bile vremenske razmere še slabše (niso ravno obetale) pa na Veliko planino. Končna odločitev je padla v soboto zvečer - Grintavec.

Jutranje zbiranje je bilo nekoliko drugačno. Zbrali smo se na že ustaljenem zbirališču, le vrstni red kaplanja pohodnikov se je nekoliko spremenil. Prvi je bil tokrat Bojan. Sicer ni glih znan po tem, da je prvi tam, ampak je tokrat povabil še dve dekleti in je posledično moral biti točen. No ne pozabimo pa seveda na tiste, ki so ponavadi prvi. Robi. Ta pa je tokrat prišel zadnji, z izgovorom, da je založil ključ od avtomobila. Nismo se prav dolgo obirali, in jo raje kar mahnili proti Kamniški bistrici. Kava je bila tokrat kar črpalniška, saj so po večini kofeterije še zaprte ob taki uri.

Jeklene konjičke smo zapustili pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo, se preobuli, naprtali in jo kar zagrizli v prvo strmino. Na poti do sedla je bilo nekaj postankov za slačenje in kasneje zaradi vetra oblačenje ter čisto na koncu še za namestitev derez, saj je bil zadnji del poti do sedla že pokrit z snegom. Ker koča na sedlu ni bila odprta, smo se po zelo hitri pavzici pognali naprej proti Grintovcu. Začetne krpe snega je zamenjala kar odeja. Krpe so bile le skalnate in tudi teh le bore malo.

Po dveh urah hoje po snegu v kar močnem vetru, ki je prenašal zmrznjen sneg, smo naposled le prisopihali na vrh. Ker je bil veter še močnejši na vrhu, smo se hitro spustili do prvih zavetrnih predelov, kjer smo lahko v miru pomalcali. Pot do sedla je potekala po okrepčilu nekoliko lažje. Od sedla naprej pa norišnica.

Ker znamo vsi prebuditi otroka vsebi, smo to prebujanje naredili tudi sedaj. Kar večji del poti, ki smo jo gorgrede grizli, smo jo po snegu dol kar odžgali, dričali, smučali in se lovili. Nekateri več po riti kot po nogah, ampak to ni pomembno. Važno je, da smo se vsi pozabavali.

Za zaključek poti smo se oglasilu še pri kolegovi spominski plošči, ki leži v spominskem parku le nekaj sto metrov nižje od ishodišča. Poleg njegove smo si ogledali še ploščo najbolj znanega slovenskega pohodnika Tomaža Humarja. Klub vremenskim nevšečnostim, ki so preko tedna na meni naredili še dodatno ustnico, je bila nedelja lepo izpeljana. To nedeljo (danes) pa je družba pobegnila na turo v Italijo, katere se žal nisem udeležil. Pa naslednjo nedeljo.

Za več slik in podrobnejši opis poti, ki jo je tokrat spisal Bojan, si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.