Nedeljska Golčaj in Limbarska gora

...
Za tokratnjo nedelsko turo je bil sprva nekoliko drugačn plan. S Tomažem nj bi se namreč pridružila gorniški ekipi, ki je odvandrala v bovški konec na turo. Ker pa nama jo je vreme zagodlo, se seveda le te ture nisva udeležila. Za nadomestno turo pa smo se dogovorili, da bomo šli bol na vzhodni konec, natančneje na Limbarsko goro. Pridružil se namaj je še Primož.
...

Zborno mesto in pitje kave smo si tokrat pivoščili kar na Brodu in jo po zaužitem kofeinu hitro ubrali proti Blagovici, kjer je bilo naše izhodišče. Pot je bila na začetku kar strma in dokaj razrita, a je bila naša volja toliko močnejša, in smo premagali prvi breg. Pot se je nato umirila in je lepo viugala preko  kar meglenega gozda.
...

Glede na to, da sam vrh Limbarske gore ni zahtevn, smo se spotoma oglasili še na sosednjem vrhu Golčaj, kjer stoji spomenik našim padlim borcem NOBja. Po kratkem ogledu spomenika in cerkve Sv.Neže ki leži v neposredni bližini, smo jo ubrali naprej. Pot smo kmalu zamenjali za asvaltirano cesto. Med potjo sta nas dohitela dva mopedista in padlo je nekaj šal na račun tega, saj smo dejali, da imajo na vrhu Limbarske gore danes motoristični zbor.
...

Po prihodu na vrh in kratkemu ogledu cerkve smo se oglasili še v lokalni oštariji na kratko okrebčilo. Med našo malico pa je začelo brneti okoli oštarije. Mopedisti in motoristi so v velikem številu začeli kaplati na vrh. Kaj kmalu smo opazili, da so to člani motokluba "Alko Braders" in na njihovij jopičih je bilo napisano, da prisegajo na pivo in šnops. Zanimivo je bilo pogledati te člane ko so z starimi modeli APN, MZ, JAWA... prihajali en za drugim.
...

Ker smo vedeli, da nas lahko slabo vreme prehiti, smo jo hitro ubrali v dolino. Pred odhodom smo še poslikali nekaj jeklenih konjičkov in se poslovili. Sestopili smo preko Voluharjve grape direktno v dolino. Malo pred avtom, pa smo že začutili prve kaplje. Tako smo se v dežju odpeljali našemu zaključku ture in nedelje naproti.

Za več slik in podrobni opis poti pa obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
...

 

Boys Gaga and Bad Romance

Ne, to niso fantje na Slovenija ima talent. So le skupina On The Rocks in so konkurenca Lady Gaga. No, izpadlo je pa lušt.

Solata z olivami in pomarančo

Tokrat sem se odločil, da vam podam nasvet, kako pripraviti svežo in osvežilno solato za te vroče dni. Sestavin, ki jih boste potrebovali za to solato, so naslednje:

• 30 dag mešane zelene solate
• 20 dag stebelne zelene
• 3 pomaranče
• 15 dag zelenih oliv
• večjo limono (lahko tudi balzamični kis)
• olivno olje
• origano
• sol in poper

Priprava te solate pa je zelo enostavna. Zeleno solato očistimo in jo dobro preperemo. Stebelno zeleno pravtako dobro operemo in jo narežemo na enakomerne manjše koščke, lahko kocke ali pa trakove. Pomarančo olupimo, jo razdelimo na posamezne krhlje, katerim kar se da temeljito odstranimo čim več bele kožice. Iztisnjeno limono ali pa balzamični kis premešamo z olivnim oljem, polovičko čajne žličke origana, soljo in poprom. S to mešanico polijemo zeleno solato, dodamo še koščke stebelne zelene, ocejene olive in pomarančo, ter takoj postrežemo.

Pa dober tek         

Nedeljski Grintovec

Prejšnjo nedeljo smo se z delom pohodniške družbe odpravili na Grintovec. Ker smo že preko tedna vedeli, da naš zvesti vodnik to nedeljo ne bo utegnil iti z nami, sva se z Robijem pričela dogovarjat, kam bi jo mahnili. Ideji sta bili dve, in sicer Grintavec, ukolikor bi bile vremenske razmere še slabše (niso ravno obetale) pa na Veliko planino. Končna odločitev je padla v soboto zvečer - Grintavec.

Jutranje zbiranje je bilo nekoliko drugačno. Zbrali smo se na že ustaljenem zbirališču, le vrstni red kaplanja pohodnikov se je nekoliko spremenil. Prvi je bil tokrat Bojan. Sicer ni glih znan po tem, da je prvi tam, ampak je tokrat povabil še dve dekleti in je posledično moral biti točen. No ne pozabimo pa seveda na tiste, ki so ponavadi prvi. Robi. Ta pa je tokrat prišel zadnji, z izgovorom, da je založil ključ od avtomobila. Nismo se prav dolgo obirali, in jo raje kar mahnili proti Kamniški bistrici. Kava je bila tokrat kar črpalniška, saj so po večini kofeterije še zaprte ob taki uri.

Jeklene konjičke smo zapustili pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo, se preobuli, naprtali in jo kar zagrizli v prvo strmino. Na poti do sedla je bilo nekaj postankov za slačenje in kasneje zaradi vetra oblačenje ter čisto na koncu še za namestitev derez, saj je bil zadnji del poti do sedla že pokrit z snegom. Ker koča na sedlu ni bila odprta, smo se po zelo hitri pavzici pognali naprej proti Grintovcu. Začetne krpe snega je zamenjala kar odeja. Krpe so bile le skalnate in tudi teh le bore malo.

Po dveh urah hoje po snegu v kar močnem vetru, ki je prenašal zmrznjen sneg, smo naposled le prisopihali na vrh. Ker je bil veter še močnejši na vrhu, smo se hitro spustili do prvih zavetrnih predelov, kjer smo lahko v miru pomalcali. Pot do sedla je potekala po okrepčilu nekoliko lažje. Od sedla naprej pa norišnica.

Ker znamo vsi prebuditi otroka vsebi, smo to prebujanje naredili tudi sedaj. Kar večji del poti, ki smo jo gorgrede grizli, smo jo po snegu dol kar odžgali, dričali, smučali in se lovili. Nekateri več po riti kot po nogah, ampak to ni pomembno. Važno je, da smo se vsi pozabavali.

Za zaključek poti smo se oglasilu še pri kolegovi spominski plošči, ki leži v spominskem parku le nekaj sto metrov nižje od ishodišča. Poleg njegove smo si ogledali še ploščo najbolj znanega slovenskega pohodnika Tomaža Humarja. Klub vremenskim nevšečnostim, ki so preko tedna na meni naredili še dodatno ustnico, je bila nedelja lepo izpeljana. To nedeljo (danes) pa je družba pobegnila na turo v Italijo, katere se žal nisem udeležil. Pa naslednjo nedeljo.

Za več slik in podrobnejši opis poti, ki jo je tokrat spisal Bojan, si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.

Odpiranje sezone

Prišlo je obdobje, ki je vremensko veliko bolj naklonjeno našim potepanjem in druženjem v naravi, kot pa to "aprilsko vreme", ki se vleče že globoko v maj. Vsekakor je pa res, da bo kmalu konec tega dežja in toplo sonce bo kmalu zvabilo množice lačnih in malo manj lačnih v naravo na kakšne piknike in celodnevne izlete.

...

 

...

Drži pa tudi to, da v poletnih dneh izredno prijajo razne roštiljade v težko pričakovanih sončnih dneh. Pri tem pa pridejo tudi nevšečnosti. Ker naši pikniki nimajo vedno in povsod dostop do hladilnikov in je meso ponavadi spravljen le v hladilnih torbah, pride do hitrejše pokvaritve le tega. Da sladokusci nebi imeli kasnejših težav, vam bom spodaj napisal, kako naj bi primerno termično obdelali (opekli, popekli...) le tega, da se izognemo neprijetnostim.

...

 

...

Zrezki in steak-i brez kosti:

Če ste ljubitelji bolj srovo zapečenega mesa, potem ga na žaru pecite od 8 do 10 minut, za srednje pečenega od 10 do 14 minut, za tiste, ki pa imate radi dobro zapečeno meso, pa ga pecite do 18 minut. Med peko je priporočljivo, da ga obrnete le enkrat in tako obdrži večjo sočnost.

...

 Svinjski zrezki in kotleti:

Kotlete in svinske zrezke lahko s kostjo ali brez pečemo na žaru toliko časa, da ob prerezu mesa vidimo, da je meso na sredini le malo rožnato. Da je meso pečeno, ga pečemo približno 14 do 16 minut. 

...

  

...

Piščančja prsa:

Če piščančjim prsom odstranimo kosti, se meso veliko lepše in hitreje zapeče. Da Piščanec obdrži svojo sočnost, ga pečemo približno 8 do 12 minut, med tem pa ga pridno obračamo.

...

...

Hrenavke in klobase:

Če so hrenavke in klobase predčasno že termično obdelane, bodisi da jih sami ali pa take kupimo, je trajanje priprave nekoliko krajše. Pečemo jih le toliko, da se pregrejejo, od 4 do 6 minut. Če pa niso termično obdelane predhodno pa s peko nekoliko podaljšamo. Pečemo jih med 8 in 12 minut, med tem pa jih večkrat obrnemo.

...

...

Rakci in škampi:

Rakce in škampe pripravljamo toliko časa, da ne spremenijo barvo v rožnato ali rdečo. Čas ki je potrebn za to pa je približno 5 do 7 minut.

...

Čas pečenja mesa je seveda odvisen tudi od debeline in velikosti posameznega kosa ki ga pripravljamo. Za še boljše užitke, pa lahko meso pripravimo še v raznih marinadah, ki pa jih lahko sestavite po lastnem okusu.

Pa dober tek   

Dostopnost

Nekakšno prebujanje poletnega gibanja v našem "resort-u" v dolini Soče, je vsekakor dostopnost. Nekaterim je to velika prepreka, meni na ljubo je pa všečn sprehod od avtomobila pa do "resort-a". Že res, da je potrebna nošnja dotičnih elementov in surovin, ki so dostikrat življenskega pomena, nekoliko težje, se zadeve opravljajo brez kakršnega koli pritoževanja. Tistemu, ki pa je to preveliko breme in napor, naj ne hodi, ali pa naj si omisli spodnje prevozno sredstvo, ki mu bo olajšalo vse skupaj. Če sm natančnejši, tak naj ostane doma. 

Aja, tudi letos bo delavna akcija in si bom s tem nabral kar lepo stopnjo kondicijske pripravlenosti, kar je super. 

Dom na Peci in Kralj Matjaž

Pa je prišla prva nedelja v maju. Za nekatere popočitniška, za druge pa le prva v tem mesecu. Plan, ki smo ga tudi izpeljali, je bila Peca in votlina Kralja Matjaža, ki leži v neposredni bližini Planinskega doma na Peci. Ker je bila ta tura moja jubilejna dvajseta, sem bil seveda jaz zadolžen da napišem tale potopis.

Jutranji zbor na tradiicionalnem mestu je bil tokrat kar precej zgodnejši. Zaradi oddaljenosti našega cilja smo se tokrat dobili kar ob 5h. Posledično zaradi ure in seveda zaradi ostalih obveznosti, je bila ekipa kar oskubljena. Nabrali smo se le trije. Poleg mene sta se v zgodno jutro podala še Tomaž in Robi. Ker smo vedeli, da ostalih ne bo, smo se kar hitro odpravili proti našem prvem postanku. Kavi na počivališču Lukaovica. Od tod pa naprej proti Šoštanju in kasneje Črni.

Po dveh urah vožnje in cjazenja smo le prispeli v naselje Topla, ki leži le migljaj od Črne. Tu smo se preobuli in zagrizli v kar strm klanec. Po dobri uri grizenja le tega klanca smo prispeli do dveh manjših koč, ki so kazale, da so služile pašnji. Pri teh kočah smo naredili krajši postanek, da smo se malo nadihali. Vsaj jaz, saj sem sopihal kot kakšna stara lokomotiva.

Od tod naprej pa pot ni bila več toliko naporna. Potekala je čez gost smrekov gozd in mimo nekaterih, po večino že kar propadlih koč, katere smo vsako po svoje poimenovali. Pot naprej nas je vodila do Planinskega doma na Peci, kjer smo se ponovno malo odpočili in se okrepčali z domačim čajem.

Do vrha nas je ločilo še uro potenja, zato smo jo kar hitro ubrali naprej. Od koče naprej pa je vreme takoj začelo kazati, da na vrhu ne bomo prev dolgo, saj je začelo pihati. Tako smo po prihodu na vrh le pofotografirali okolico, se naužili nekaj svojih dobrot in se odpravili nazaj proti koči, kjer smo se odločili, da bomo jedli današnje kosilo. Po nekaj minutnem premišljevanju in pregovarjanju kaj bomo, smo izvedeli, da imajo še nekaj bograča, katerega smo si kasneje privoščili. Na tabli, na kateri seveda ni pisalo da imajo bograč, je pisalo nekaj kar nismo poznali. »Kločevi nudlni«. Ker je ferbčnost premagala moja kolega, sta si privoščila te nudlne. Ti nudlni so mlete hruške zavite v testo, pripravljeni na podoben način kot štruklji, za zravn pa so bile še brusnice. Odlična specialiteta, ni kej.

Po jedači in pijači smo se na poti do avta vstavili še v votlini Kralja Matjaža, kjer smo ugotovili, da s telim našim Matjažem in njegovo pomočjo ne bo nič. Saj njegova brada ni zrasla še niti prvega kroga okoli mize. Vsi potrti smo se z obilo smeha in šal odpravili proti avtu.

Naš nedeljski izlet smo zaklučili z pijačko v Urški, ki je lokal v Črni, v katerega rada zaide tudi naša snežna kraljica. Preostala nam je tako samo še pot do doma, ki je trajala skoraj dve dolgi uri. Plan za naslednjo nedeljo pa je spet en dvatisočak. No pa pejmo novim bregovom naproti.

Za nekaj več fotografij si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.

1. maj

1. maj. Mednarodni dan dela. Stari oče prijateljice je dejal: "Vsi smo si želeli Švice. Sedaj pa 10% ima Švico, preostalih 90% pa jo ima za Švico!" Pa živel 1. maj vsem enakopravnim in neenakopravnim.

...

...