Uspešno testiranje

No pa je prišel dan, ko smo odšli testirat moja nova obuvala in pripomočke. Za testni poligon smo izbrali Blejsko kočo, mimo nje na Debelo peč, Brda in na koncu še Mrežce. Prve dva sta dvatisočaka, slednji pa je visok okoli 1900 m nadmorske višine.

Pobiranje je tokrat izvedel Robert, ki je s svojim soimenjakom prišel pome, potem pa naprej po Tomaža in na zbirno mesto. Tokratnje zbirno mesto je bilo parkirišče naše dnevne postojanke, kjer smo bili zmenjeni še z Avgustom, Renato in Gregorjem. Naslednja destinacija je bila kava na Voklem, potem pa naprej proti Bledu in Pokljuki.

Kmalu smo se pripeljali na zasneženo izhodišče, kjer smo se oprtali in obuli, ter jo mahnili po poti skozi gozd, ki se je kmalu začela vzpenjati. Pripeljala nas je do Blejske koče, pri kateri smo zavili na skrajno desno stezo, ki je peljala na Debelo peč. Kmalu po koči sem si sam namestil nove dereze, da jih dodobra izprobam. Pot do vrha in naprej je bila posledično brez kakršnih koli zdrsov.

Po kratki pavzici na vrhu Debele peči in okrepitvi s taščinim sendvičem, s katerim je poskrbela da se počasi moja "grižasta" postava uredi in da bo kak kilogramček več, in pa seveda popitju toplega čaja, smo jo mahnili še na sosednji hrib imenovan Brda. Preko Brda pa smo se spustili po dokaj strmem bregu proti Blejski koči, kjer je tomaž poskušal uporabiti svojo lopatko za hitrejši spust, pa je ugotovil, da bo treba kar peš nadaljevati pot.

Pri koči smo s Tomažem in Renato nahtro popili še en čajček, in jo mahnili za preostalo ekipo, ki je že nadaljevala pot na Mrežce. Pot na Mrežce je bila veliko krajša od preostalih dveh, tako da smo se med našim vzponom že srečali z preostalo ekipo, ki se je počasi spuščala proti koči na toplo. Tudi mi smo probali pohiteti, in se jim pridružili v koči, kjer smo snedli okusni ričet in si družno razdelili "smejočo" presto.

Po skupnem fotografiranju smo se spustili do avtomobilov in odšli še na hitro pijačko na naše jutranje zbirno mesto. Tura je nadvse uspela in pravtako testiranje moje nove opreme.

Za več slikic in podrobno besedilo, ki ga je tokrat spisal Avgust, pa si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.

Petkovo sankanje

Ker stari ljudje pravijo, da mora vsak človek vsake toliko v sebi prebuditi otroka, smo ga ta petek tudi mi. Dogovorili smo se, da se bomo šli sankat v Gozd Martuljek. Sprva sem domneval, da nas gre nekoliko manša ekipica, a me je zbor v lokalni oštariji podučil, da temu ni tako. Zbralo se nas je kar dvaindvajset nadobudnih sankačev. Po kratki navlažitvi presuhih grl smo jo mahnili proti Kranjski gori.

Pot je potekala dokaj mirno, vsaj do Podbrezja, kjer je Tomaževa srebrna strela nekaj spremenila svoj glas. Z upočasnjeno vožnjo smo nadaljevali, od Jesenic naprej pa je strela svoj glas in tresljaje postopoma jačala, tako da smo v neposredni bližini zaseljka Dovje zapistili vozilo in se reorganizirali glede nadaljnega prevoza po drugih vozilih. Srebrna strela je ostala na obcestnem parkirišču z pošteno utrujenim menjalnikom. No, vsaj predvidevamo, da je bilo to.

Naša naslednja postojanka je bila dogovorjena lokacija v Kranjski gori. Dobili smo se pred agencijsko brunarico Julijana, odkoder smo nadaljevali pot z Blue Bird avtobusom. Ker nas

je novica, da je proga nekoliko razrita in da bo sankanje po njej nekoliko upočasnjeno, razžalostila, smo za boljše počutje in vzdušje poskrbeli kar sami. Skoraj vsak od prisotnih na sankanju je s seboj prinesel prisrčnico, ali pa kar steklenico opojnih sadnih, ali nekoliko bolj sladkih domačih rcnij. Tako je bila vožnja z avtobusom nekoliko bolj vesela in kar veliko hitreje je minila. Ko smo dodobra izpraznili naše dobrote, smo prispeli na cilj.

Za osvojitev vrha sankaške poti so imeli organiziran prevoz kar z ratrakom, saj je bila pot do vrha kar pošteno razrita. Zaradi številčnosti naše družbe, pa so nas porazdelili v dve skupini. Prvih deset se jih je šlo gužvat na ratrak, ostali pa smo se hitro zagrebli za sedišča na skupinskih saneh, ki so nam prinesle možnost, da si podrobno ogledamo našo sankaško progo.

Prvi spust je potekal zelo klavrno, saj sem se sam odločil da bom nekoliko počakal skupino da se oddalji in da grem med zadnjimi dol, kar se je izkazalo za slabo odločitev.

Sankači pred menoj so tako razrili pot, da je šlo sankanje bolj po polzevsko. Na nekaterih bolj položnih delih sem moral svojim sanem še pomagati, da smo se premikali v željeo smer. Zato sem med drugo vožnjo na vrh pretuhtal, kako jo bom ucvrl proti cilju kar prvi. Ko smo dobili zeleno luč za spust, sem se pognal in izginil. Tokrat pa je bila vožnja veliko boljša. No saj poganjati se mi ni bilo potrebno. Hitrost ni bila zadovoljiva zaradi premehke podlage, a premiki so bili.

Po prihodu na cilj, sem se z peščico družbe podal še z "pležuhami" na bližnje smučišče, po katerem smo se spustili vse do brunarice s toplim kuhanim vinčkom. Po hitrem odžejanju smo jo mahnili nazaj na avtobus in proti Kranjski gori. Od tod pa vsak po svoje. Eni so šli še na kratko pijačko v bližnji pub, drugi pa smo pomagali Tomažu pretuhtat, kaj narediti glede njegove srebrne strele.

Po "zelo dobri" uri klicanja in AMZS organizasiji (katerega logistična služba peša) smo se natrpani po avtomobilih naposled le odpeljali proti domu. Domov smo vsi prišli srečno. Izlet pa je kljub temu, da bi bilo sankanje veliko boljše, če bi bila proga boljša in seveda Tomažovem incidentu z menjalnikom, kar dobro izpadel. Danes mi je Tomaž povedal, da so AMZS-jevci tudi njegovo strelo dostavili. Tako da lahko rečemo, da se je vse skupaj še dobro izteklo.

Za fotografije našega petkovega izleta, si lahko ogledate Tomaževo galerijo, ki se skriva v odebeljenem in obarvanem besedilu.

Novi t'gmašni nedeljski čevelci

Včerajšnja nakupovalna mrzlica mi je dodobra izpraznila denarnico. Po daljšem obdobju ogledovanja in probavanja novih "plesnih" čeveljcev, sem naposled le postal ponosni lastnik zimskih pohodnih obuval.

...

...

Za lažjo uporabo in predvsem varnejše počutje, pa sem si za zraven umisll tudi derezice, in sicer dvanajst zobe. Zdej pa takoj na plesišče...

...

...

Ker pa sam, izgubljen in ne preračunljiv, ne smem tavati po trgovinah, sem seboj vzel še svojo drago, da mi tudi svetuje pri racionalnosti mojih nakupov. No vsekakor se je ta poteza izkazala za uporabno. Si pa seveda moja luba ni mogla pomagat, da nebi še nekaj zase kupila.

...

...

Tako je bil učeraj popoln potrošniški dan. Ona pa je prišla do novega bord in vezi zanj, kar jo je skupaj prišlo nekoliko ceneje kakor mene. No pa vseeno. Pomembno je to, da sva oba vesela oddivjala domov z polnim prtlažnikom robe. Zdej pa samo še probat najin nakup. Kmalu.

...

...

Tkole bo pa zgledal, ko ji bom sestavil kupljeno opremo.

...

...

Na sv. Jošt nad Kranjem

Tokratnjo turo sva s Tomžem prilagodila najinim študijskim obveznostim, in smo jo odrinili na bolj kratko turo. Tomaž je izbral, da bi šli na sv. Jošt nad Kranjem. Ker sem sam poleg mojega učenja začel še nekoliko bolehat, mi je tura nadvse ustrezala.

Jutranje poberanje in odhod na zbirno mesto, kjer smo se dobili še z Renato, nam je polepšal padajoči sneg, ki je kar dodobra pobelil cestišče. Na zbirnem mestu, seveda biljardnica, nas je Renata že čakala, o Jasni, ki pa naj bi tokrat tudi šla, pa ne duha in ne sluha. Pa drugič.

Po kavici smo se odpravili po zasneženi cesti proti Kranju, kjer smo pri Zabukovju parkirali Tomaževo sivo strelo in pot nadaljevali brez nje. Pot je bila še nekaj časa asvaltirana in posoljena, od majhnega zaseljka naprej pa smo asvalt zamenjali za zasneženo stezico, ki je peljala v gozd.

Pot do vrha Jošta je trajala kako urico in brez posebnih incidentov na poti. Na vrhu pa smo prav toliko, kakor smo porabili za pot, porabili tudi za posedanje v Smučarskem domu na sv. Joštu. Ob okusnem vročem čaju in majhnimi domačimi zdravilnimi zvarki, smo si privoščili še nekaj malega za pod zob. Sam sem si privoščil pošteno slano "smejočo" presto.

Po enourni fotoseansi, karete polovico je bilo le ostrenje slik, smo jo počasi mahnili v dolino.

Izletek je tako minil sila zabavno in polno smeha. Na poti navzdol smo se za trenutek ustavili še pri obcestnem ogledalu, kjer je Renata vprašala "zrcalce, zrcalce na drogu povej...". Pot smo zaključili ob pijački na jutranjem zbirnem mestu.

Za več slik in podrobni opis poti, ki ga je tokrat spisala Renata, si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.

V vetru gospel glasbe

Gospel je glasba, ki je nastala na koncu osemnajstega stoletja in izraža nekakšen stil duhovne glasbe, ki je nastajala v črnskih cerkvah. Največji razmak in upliv je dosegla v tridesetih letih izvaja pa se predvsem večglasno in izvajajo jo vsi, ne glede raso kateri pripadajo.

Gospel glasba je odvisna od stila in okusa izvajalcev. Kljub temu, da s pojmom “Gospel” lahko pokrijemo široko glasbeno področje stilov in različnih pojmovan in razlag le te, pa imajo vse različice isti izvor in to je črnska krščanska glasba Združenih držav Amerike, predvsem južnih delov. S svojim posebnim stilom kaže, da z svojo duhovno in v veliki meri delavsko glasbo izhaja iz afriških vrst, kjer jim je bilo izvajanje gospla prepovedano in kaznjivo.

Od leta 1900 do 1930 se je pripisovalo to glasbo predvsem družbenim spremembam v Ameriki, saj so se črnci z juga države selili proti severu za boljše življenje in seboj prinesli gospel glasbo. Razlike med črno in belo Ameriko so bile tedaj velike, a v cerkvah je bilo dovoljeno izvajati in peti pravtako črni gospel kakor tudi beli gospel.

V tridesetih letih je bil Thomas A. Dorsey odgovoren za razvoj gospel glasbe. Z združitvijo čustvenih in trdih skladb, je ustvaril nov sodoben slog, ki se običajno izvaja v cerkvah. To zgodovinsko odobje gospel glasbe imenujemo "Dorsey Era". Kasneje je Thomas Dorsey postal znan kot "Oče moderne gospel glasbe".

V letih okoli 1940 se pojavi veliko pevskih zborov in kvartetov, ki izvajajo glasbo gospel. Petje gospel glasbe v Ameriki je postajalo zelo priljubljeno in povpraševanja po izvajalcih tovrstne glasbe se je povečalo. Gospel glasba pa v letu 1950 doživi veliko spremembo, ko se v pesmi začnejo prodirati klavir in orgle. Nekaj izvajalcev tega časa so: Clara Ward Singers, Staple Singers of Chicago in Albertina Walker.

Nekateri glasbeni izvajalci, ki so bili omejeni le na duhovno glasbo, kot so Mahalia Jackson (na sliki), in na drugih področjih kot Sister Rosetta Tharp, so razvili slog črne gospel glasbe. Golden Gate Quartet in Clare Ward opravlja posvetni gospel tudi v nočnih klubih. Drugi izvajalci, kot so Jordanaires, Blackwood Brothers, Al Green in Solomon Burke, ki pa so izvajali tudi verske in posvetne gospel, pa so nastopali po raznih klubih in koncertih.

Čeprav se je gospel pojavil predvsem samo v Ameriki, se je hitro razširila tudi na druge kontinente, vključno z Avstralijo, kjer so nastope gospel zborov imeli predvsem Elementali in Jonah & Whalers in prirejali festival, "Australian Gospel Music Festival. V Evropi, na Norveškem pa je doma Ansgar Gospel Choir, ki je edini pravi norveški gospel zbor. Popularen je tudi v Kanadi, provinci Quebec, kjer je bil pomembno gospel središče, od tam pa so bolj znani pevski zbori, kot so Montreal Likovanje Gospel Choir in Québec Celebration Gospel Choir.

Za gospel glasbo je na splošno značilno prevladujoče vokalno izvedbo (pogosto z uporabo močnih neusmiljenih harmonij), kjer je to besedilo vir verske narave.

V Sloveniji prevladuje predvsem Slovenski a capella gospel zbor Bee Geesus, več izvajalcev pa mi zaenkrat še ni uspelo izbrskati. Ta zbor sestavljajo predvsem študentje, ki dosti gostujejo po Sloveniji. Vsekakor so vredni vašega obiska.

Časovne sence

... sence nečesa, v kar sem včasih zaupal in vrjel. Vse manj imam tega zaupanja in volje da bi, da bi vrjel in da bi zaupal. Pa naj si ga bodi to le nedolžna obljuba, ali pa kretnja, ki je nakozovala in dajala nek up. Le zakaj.

Zakaj nam dajejo upanje, če pa nam kasneje to upanje vzamejo, bolje rečeno iztrgajo iz rok, in nas razočarajo. Včasih je posledična bolečina lahko tako velika in v takem obsegu, da se le te bolečine ne pozabi. Saj bolečina že mine, samo tisti grenak priokus cele situacije ostane.

Pred časom sem bil deležen tiste grenkobe ki ostaja. Na srečo, ali pa tudi ne, ni bila grenkoba direktno usmerjena proti meni, a če bi bila, bi se že takrat zavedal, da je pri tej situaciji grenkoba. No, in ker ni bila pri meni direktno in ker ni pri meni v ustih pustila tisto bolečo trpkost, sem se moral prepričati tudi sam direktno. Da občutim, kakšen ima okus ta trpka grenkoba. Ta bolečina.

Izgovorjene besede, ki so mi v preteklosti dajale neko upanje, so postale hladne in boleče. Izrečenost "... če bomo imeli pa samo eno žemljico, jo bomo pa na pol pretrgali in bo za vse dovolj..." nima več tiste veličine in tiste opojne moči, ki ti je lahko dajalo upanje da temu je tako.

Pa očitno ni. Vsaj pokaže se ne tako. Ali pa le ljudje, ki so izrekli te besede, ne stojijo za svojimi besedami in dejanji. No vsaj zaenkrat še ne. Bomo videli. Nimam želje, da bi dobil polovico tiste hrustljave in mehke žemljice, zadovoljen bi bil že z malim delčkom skorjice, odlomljenim ali pa odrezanim. Veliko bi mi pomenil. Če pa ga ne bo, pa tudi prav. Bom pa obiskal svoj mlin, kupil svojo moko, si zamesil svoj testo in izpekel svojo žemljico v katero bom brezkrbno ugriznil. Pa da vidimo.

Luka

Ko sem se peljal zjutraj po zasneženi cesti v službo, mi je moj že krepko "bogi" radijo podaril nasmešek na obraz. Kljub neočiščeni cesti in gneči, ki jo povzročijo tisti, ki so do skrajnosti previdni, mi je polepšal dan. Upam, da bo tudi vam polepšal ta prelep zasneženi dan.

Prva nedelja v novem letu

Ratitovec 1667 m

Udeleženci: Primož, Bojan, Dušan, Luka, Šaro, Robert

Dolžina: 6h

Višinska razlika: cca 1100m

Novoletne praznike smo tokrat zaljučili z hribovskim izletom na Ratitovec. Sončno nedeljsko jutro smo se dobili v Biljardnici, kjer smo se ob kavi pošlihtali po avtih in jo mahnili proti Jesenovcu.

Pot proti izhodiščni točki nam je popestril zanimiv besednjak občasnega udeleženca naših hribovskih podvigov “nadkolesarja Duleta”. Gnečo na bencinskemu servisu in lokalu zraven se po novem definira z besedami “ma ne stari krcato je tle zmeri”. Ob prijetnem odkrivanju novih besed imenovanih “Zaletelščice” smo prispeli na izhodišče.

Kjub sončnemu vremenu in jasnemu nebu je termometer kazal -7 stopinj celzija, kar nas je primoralo da se toplo oblečeni zapodimo v hrib. Iz senčne doline se z listjem prekrita pot precej strmo vzpenja proti z soncem obsijanem Prtovču.

Kmalu je suho podlago zamenjalo škripanje snega pod nogami, to nam je dalo dodatno energijo in kmalu smo prišli na 1667 metrov visoki Gladki vrh. Veter na vrhu nas je kmalu pregnal v Krekovo kočo na zasluženi flancat in čaj. Zaradi lepega vremena in precejšnjega mraza je bila koča “krcata”, tako da smo na hitrico pokonzumirali specialitete Krekove koče in odstopili prostor drugim planincem.

Pot v dolino je minila brez posebnosti.

Tokratni izlet je bil krasen zaključek novoletnih praznikov ter polno in v dobri družbi preživeta sončna nedelja.

Spisal Robert

Slike Šaro

Slike Luka

Novoletni jamming

Kot vsako leto in vsa leta, tudi letošnje slavje ni minilo brez glasbe. Tokrat smo si priigrali pravi pravcati jamm. Upam, da je tudi Vaše praznovanje bilo tako veselo, kakor naše. Veliko glasbenih užitkov v letu 2010 Vam želim.

...

...

...

...

...

...

...

...

...

...

Polhograjska Grmada

Kot sem v eni od prejšnjih prispevkov omenil, se je družbica odločila narediti tudi nedeljsko turo. Takole so preživeli zadnjo nedeljo v letu 2009.

GRMADA 898 m nadmorske višine

27.12.2009

Udeleženci: Robert, Tomaž, Renata, Tadej, Primož, Dušan

Odločili smo se obiskati polhograjsko Grmado, ki je med Polhograjskimi Dolomiti ena bolj pogostih destinacij med izletniki. Za pristop smo si izbrali Mačkov Graben. Štart je bil načeloma dogovorjen po kavici iz bara Paviljon na Tržaški cesti ob približno 8 uri, vendar se je malo zamaknil, tako smo lahko natakarici z opazovanjem pomagali zakuriti ogenj v gašperčku sredi lokala, kar pa ni uspelo.

Nato smo dočakali še petega člana(ico) in se odpravili na pot. Zelo na rahlo je deževalo, vendar nam to ni vzelo poguma. Na začetku Mačkovega grabna je parking, kjer smo pustili avto, pot pa je vodila od parkirišča v asfaltiran klanec. S ceste smo po desetih minutah hoje zavili na gozdnat teren.

Tu nas je pot vodila proti vrhu, vmes se je dež spremenil v rahel sneg. Pred doseženim vrhom smo se sprehodili čez tri tipične manjše vzpetine, ki pa jih je naša gorniška kolegica hitro vzela za sam vrh Grmade, saj našemu prepričevanju, da vrh še pride, ni povsem verjela, morda zaradi naše šaljive narave.

Kmalu je bil vrh dosežen, razgled pa kot bi tv-ju izklopil anteno, torej pretežno v sivo-beli barvi s kakšno temno liso. Pri sestopu se nam je na bistvenem delu poti pridružil še Dule, ki nas je zvesto pospremil v gostilno na Gontah. Tam smo malo posedeli, absorbirali odličen domači malinovec (tak ki ni za otroke), ter jo veselo mahnili v dolino po Mačkovem Grabnu.

Nazaj grede smo se ustavili še v prijetnem lokalu, zatem pa se je naše prijetno druženje končalo.

Spisal Primož

Za nekaj več fotografij, pa si lahko ogledate sledečo povezavo.