... sence nečesa, v kar sem včasih zaupal in vrjel. Vse manj imam tega zaupanja in volje da bi, da bi vrjel in da bi zaupal. Pa naj si ga bodi to le nedolžna obljuba, ali pa kretnja, ki je nakozovala in dajala nek up. Le zakaj.
Zakaj nam dajejo upanje, če pa nam kasneje to upanje vzamejo, bolje rečeno iztrgajo iz rok, in nas razočarajo. Včasih je posledična bolečina lahko tako velika in v takem obsegu, da se le te bolečine ne pozabi. Saj bolečina že mine, samo tisti grenak priokus cele situacije ostane.
Pred časom sem bil deležen tiste grenkobe ki ostaja. Na srečo, ali pa tudi ne, ni bila grenkoba direktno usmerjena proti meni, a če bi bila, bi se že takrat zavedal, da je pri tej situaciji grenkoba. No, in ker ni bila pri meni direktno in ker ni pri meni v ustih pustila tisto bolečo trpkost, sem se moral prepričati tudi sam direktno. Da občutim, kakšen ima okus ta trpka grenkoba. Ta bolečina.
Izgovorjene besede, ki so mi v preteklosti dajale neko upanje, so postale hladne in boleče. Izrečenost "... če bomo imeli pa samo eno žemljico, jo bomo pa na pol pretrgali in bo za vse dovolj..." nima več tiste veličine in tiste opojne moči, ki ti je lahko dajalo upanje da temu je tako.
Pa očitno ni. Vsaj pokaže se ne tako. Ali pa le ljudje, ki so izrekli te besede, ne stojijo za svojimi besedami in dejanji. No vsaj zaenkrat še ne. Bomo videli. Nimam želje, da bi dobil polovico tiste hrustljave in mehke žemljice, zadovoljen bi bil že z malim delčkom skorjice, odlomljenim ali pa odrezanim. Veliko bi mi pomenil. Če pa ga ne bo, pa tudi prav. Bom pa obiskal svoj mlin, kupil svojo moko, si zamesil svoj testo in izpekel svojo žemljico v katero bom brezkrbno ugriznil. Pa da vidimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar