Tokratnjo turo sva s Tomžem prilagodila najinim študijskim obveznostim, in smo jo odrinili na bolj kratko turo. Tomaž je izbral, da bi šli na sv. Jošt nad Kranjem. Ker sem sam poleg mojega učenja začel še nekoliko bolehat, mi je tura nadvse ustrezala.
Jutranje poberanje in odhod na zbirno mesto, kjer smo se dobili še z Renato, nam je polepšal padajoči sneg, ki je kar dodobra pobelil cestišče. Na zbirnem mestu, seveda biljardnica, nas je Renata že čakala, o Jasni, ki pa naj bi tokrat tudi šla, pa ne duha in ne sluha. Pa drugič.
Po kavici smo se odpravili po zasneženi cesti proti Kranju, kjer smo pri Zabukovju parkirali Tomaževo sivo strelo in pot nadaljevali brez nje. Pot je bila še nekaj časa asvaltirana in posoljena, od majhnega zaseljka naprej pa smo asvalt zamenjali za zasneženo stezico, ki je peljala v gozd.
Pot do vrha Jošta je trajala kako urico in brez posebnih incidentov na poti. Na vrhu pa smo prav toliko, kakor smo porabili za pot, porabili tudi za posedanje v Smučarskem domu na sv. Joštu. Ob okusnem vročem čaju in majhnimi domačimi zdravilnimi zvarki, smo si privoščili še nekaj malega za pod zob. Sam sem si privoščil pošteno slano "smejočo" presto.
Po enourni fotoseansi, karete polovico je bilo le ostrenje slik, smo jo počasi mahnili v dolino.
Izletek je tako minil sila zabavno in polno smeha. Na poti navzdol smo se za trenutek ustavili še pri obcestnem ogledalu, kjer je Renata vprašala "zrcalce, zrcalce na drogu povej...". Pot smo zaključili ob pijački na jutranjem zbirnem mestu.
Za več slik in podrobni opis poti, ki ga je tokrat spisala Renata, si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar