Počasi je prišel čas, da obkljukamo nekaj novega, neobiskanega in neizprobanega. To je Krvavica. Že kar nekaj časa sva si jo z Avgustom ogledovala, to nedeljo pa je prišel čas, da osvojiva to stožičasto zasavsko vspetino.
Zakaj Krvavica. Zapisano je sledeče: "Nad Št. Jurijem ob Taboru je Ojstrica in za njo Krvavica. Tam so vrgli Veroniko Deseniško preko skal. Branila se je, a ni ji pomagalo. Zato pa še dandanašnjih dni hodi ob mesečnih nočeh na skale sedet. Po njeni nemili usodi se imenuje tista gora Krvavica."
Pot sva začela v Razboru, kjer je izredno dobra izhodiščna točka tudi za druge pohodniške izlete. Tu, malo pod cerkvijo Sv. Primoža, ponavadi štartamo tudi na Čemšeniško planino. Pot naju je tokrat peljala mimo cerkvice in pod čemšeniško strmino naprej vse do vasi Vrhe. Tu naju je vsake toliko časa presenetila nesramna kaplja dežja, saj je bilo poslabšanje vremena napovedano šele za popoldan.
Pot po vaških kolovozih naju je pripeljala do vznožja Krvavice, kjer so lično postavljene table, ki nakazujejo, da je to naravni spomenik. Na Krvavici naj bi se nahalaj sokol Selc, posledično zaradi tega tudi je to zaščiteno naravno območje. Tudi teren sam bolj spominja na vrhove visokogorja in ne toliko nizkogorja.
Tu se pot strmo dvigne vse do vrha same Krvavice. Na poti je pomembno, da si nekoliko bolj pazliv, saj je sama struktura skal in hodne površine izredno krušljiva. Na vrhu sva opravila kratek postanek, se vpisala v knjižico obiskov in nadaljevala pot na drugo stran, kjer sva imela plan obiskati skalno okno, skozi katero poteka pot.
Po ogledu okna sva se vrnila po isti poti na vrh in do vznožja Krvavice, kjer sva na hitro v zavetju drevesnih krošnj pomalcala in se na to v družbi redkih dežnih kapelj podala proti avtu. Vreme nama tokrat res ni bilo ravno namenjeno, ampak za dopoldansko turo, da se razhodiš in prepotiš je bila idealna tale Krvavička. Zdaj, jeseni, ko vročina ne pripeka več s tako močjo, bo še veliko takih izletov. Pa do naslednjič.
