Kisovec - Marela - Čolnišče

Prejšnjo soboto sem zvečer predlagal Avgustu, da bi lahko nedeljsko vremensko napoved lepo izkoristila za potep. V mislih sem imel smučišče Marela in to z vznožja enosedežnice. V glavi se mi je porajalo, da bi na poti med Kisovcem in Izlakami zavil z glavne ceste in se po tablah orientiral do vznožja. Ker pa mi je Avgust razložil da bi tam velik del poti začel na asfaltu, sva plan nekoliko spremenila. Izhodišče je bilo tako v Kisovcu.

V plan izleta sva vključila še nekaj manjših točk, tako da je vse skupaj prišlo kot neka majhna krožna pot. Posledično seveda nisva šla z vozilom, ampak sva se prišlepala Ani, ki je zjutraj odhajala v službo, in naju tako v Kisovcu odložila. Res, da je bilo vstajanje tako za kakšno uro zgodnejše, a je bila tura potem le dopoldanska. V Kisovcu sva tako začela najin izlet že kar dvajset do šestih.

Avgust mi je med potjo zaupal, da je po tej poti, ki sva jo izbrala do enosedežnice, v svojih rosnih letih peš z smučmi na rami hodil smučat na marelo. Kar dodobra se je segrel, preden je sploh prišel do enosede. Sprva naju je pot peljala čez manjši zaselek Ribnik, kjer je tudi privatna ribogojnica. Kmalu po zaselku pa je pot zavila v gozd. Med hojo po gozdu in ob robu gozda so se že pojavljali prvi žarki vzhajajočega sonca.

Kaj kmalu sva prišla do enosede. Tu pa se je pot izgubila v strmem travniku, ki je v tem obdobju kar pašnik. Zagrizla sva v strmino in okoli sedmih prispela do zgorne postaje enosede, ki leži na sredini smučišča Marela. Zaradi nezanimanja okoliških posestnikov, enoseda le redko obratuje in smučišče od doma na Mareli pa do vznožja bolj sameva. Ja to zimo, ki prihaja, se bom definitivno spustil dol, pa magari po celem snegu. Tik pod domom sva naletela še na jagode, katere so nama dale novega zagona za nadaljevanje poti.

Po krajšem postanku pri domu na Mareli sva pot nadaljevala po grebenu tega hriba v smeri Zagorja, saj naju bi na koncu najinega potepanja pobrali prav tam. Na poti sva prečila še dva izredno majhna zaselka in se naposled le spustila v Čolnišče. V lokalni "oštariji", kjer je imel naš Avgust svoj čas še fantovščino, sva zvrnila vsak svoje pivce. Kalu so prišli še po naju in najino nedeljsko potepanje se je tako zaključilo. Nedelja je bila tako ponovno lepo in aktivno izkoriščena.

Za več slik obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.