»Ta vikend bi pa po dolgem času lahko ponovno izkoristil za pobeg iz mestnega vrveža« sem si mislil in že sem stopil v kontakt z Tomažem. Res da so imeli za soboto planirano gorniško turo, a si je vseeno pustil možnost za nedeljo. Ker se je zjutraj zbudil poln energije, me je poklical in potrdil izlet. Plan je bil tokrat Krim, a z druge strani, kot smo ga že osvojili.
Na zbirnem mestu so me Primož in Tomaž z Pazom že nestrpno čakali, da smo se skupaj po izpiti kavi odpravili na potep. Naša izhodiščna točka je bila tokrat vas Iška, ki leži le nekaj kilometrov naprej od Iškega Vintgarja, kjer smo se preobuli in oprtali nahrbtnike. Pot smo nekaj sto metrov nadaljevali še po cesti, potem pa smo zavili na pot, ki je vila v gozd.
S soncem obsijano pot, ki ni bila prav strma, so krasili prvi zvončki. Ob krajših postankih, ki smo jih izkoristili za fotografiranje le teh, smo se naužili sončnih žarkov, saj se je že kazalo, da nam sonce ne bo na voljo vse do vrha. Pot skozi gozd nas je po kakih tričetrt ure pripeljala do naselja Gornji Ig, kjer pa je zvončke zamenjal sneg.
Pot smo tako nadaljevali po zasneženi poti proti vrhu. Med hojo smo seveda obdelali vse manjkajoče pripadnike naše pohodniške ekipe, in se ob modrih ugotovitvah nekajkrat kar pošteno nasmejali. Tako nam je pot hitreje minila in kot si mignil smo prišli do vrha Krima, kjer stoji stolp z oddajniki in prijazna koča, kjer smo se okrepčali z toplimi in nekoliko hladnejšimi vitaminskimi napitki.
Ko smo se dodobra segreli ob vroči peči ki se bohoti sredi koče, smo jo po isti poti mahnili v dolino. Kljub temu, da je bila zasnežena pot na nekaterih delih nekoliko spolzka, nismo odkrili nekih novih plesnih korakov, tema pogovora pa so bila predvsem storitve in možnosti, ki nam jo ponujajo preko socialnih portalov. Nedeljski izlet nam bi lahko polepšal še kakšen žarek sonca več, a se nismo sekirali kaj dosti, saj bodo naslednje ture toliko bolj s soncem obsijane. Bil je lep izlet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar