Oslič v pečici

Sem že skoraj pozabil na  tole. Oslič v pečici. Ker sam nisem ravno pretiran ljubitelj cvrtja, si veliko pomagam z pečico. Tokrat sem za kosilo pripravil osliča. In to ne na klacičen način kot ga uživa večina, ocvrtega z kakšno krompirjevo solato ali kaj podobnega, ampak lepo zapečenega v pečici s krompirčkom.

Za prilogo k osliču sem se tokart odločil za pečen krompirček, saj se lepo poda k njemu. Nalupil sem nekaj srednje velikih krompirjev, jih narezal na kocke in jih dodobra nasolil. Preden sem nasoljen krompir stresel v pekač, sem ga polil z segretim maslom, ki mu da nežen okus in lepo aromo. V pečico sem ga postavil na zmerno temperaturo, saj nočemo da se nam izsuši. Temperatura današnje peke se je gibala med 150 in 180 stopinjami celzija.

Medtem, ko se nam krompir že pomalem peče, pa pripravimo osliča. Osliča lahko uporabimo zmrznjenega ali pa odtajanega. Razlika je le v tem, da zmrznjen v pečici spusti nekoliko več vode. Kose osliča dodobra nasolimo in jih postavimo v pekač, ki smo ga predhodno naoljali z oljčnim oljem. Posujemo ga z posušenim ali pa na drobno nasekljanim svežim česnom, pokapamo z nekaj kaplic limoninega soka, nekaj kaplic belega vina in postavimo v pečico ko je krompirček skoraj že na pol gotov. Na osliča lahko poljubno postavimo tudi kakšno vejico rožmarina, kolut paradižnika ali kaj podobnega.

Ko oslič in krompirček dobita lepo zlato barvico, sta gotova. Še vroče postrežemo z zeleno ali kakšno drugo solato, in se prepustimo užitkom. Naj ne bo peka osliča in krompirja predolga, saj se lahko izsušita in s tem izgubita vse svoje čare in okuse. No, pa dober tek.

Mavrica

...

...

Tistim, ki vedno zrejo v tla, se lahko zgodi, da spregledajo mavrico.

 Anonimni        

Krim nad Ljubljano

»Ta vikend bi pa po dolgem času lahko ponovno izkoristil za pobeg iz mestnega vrveža« sem si mislil in že sem stopil v kontakt z Tomažem. Res da so imeli za soboto planirano gorniško turo, a si je vseeno pustil možnost za nedeljo. Ker se je zjutraj zbudil poln energije, me je poklical in potrdil izlet. Plan je bil tokrat Krim, a z druge strani, kot smo ga že osvojili.

Na zbirnem mestu so me Primož in Tomaž z Pazom že nestrpno čakali, da smo se skupaj po izpiti kavi odpravili na potep. Naša izhodiščna točka je bila tokrat vas Iška, ki leži le nekaj kilometrov naprej od Iškega Vintgarja, kjer smo se preobuli in oprtali nahrbtnike. Pot smo nekaj sto metrov nadaljevali še po cesti, potem pa smo zavili na pot, ki je vila v gozd.

S soncem obsijano pot, ki ni bila prav strma, so krasili prvi zvončki. Ob krajših postankih, ki smo jih izkoristili za fotografiranje le teh, smo se naužili sončnih žarkov, saj se je že kazalo, da nam sonce ne bo na voljo vse do vrha. Pot skozi gozd nas je po kakih tričetrt ure pripeljala do naselja Gornji Ig, kjer pa je zvončke zamenjal sneg.

Pot smo tako nadaljevali po zasneženi poti proti vrhu. Med hojo smo seveda obdelali vse manjkajoče pripadnike naše pohodniške ekipe, in se ob modrih ugotovitvah nekajkrat kar pošteno nasmejali. Tako nam je pot hitreje minila in kot si mignil smo prišli do vrha Krima, kjer stoji stolp z oddajniki in prijazna koča, kjer smo se okrepčali z toplimi in nekoliko hladnejšimi vitaminskimi napitki.

Ko smo se dodobra segreli ob vroči peči ki se bohoti sredi koče, smo jo po isti poti mahnili v dolino. Kljub temu, da je bila zasnežena pot na nekaterih delih nekoliko spolzka, nismo odkrili nekih novih plesnih korakov, tema pogovora pa so bila predvsem storitve in možnosti, ki nam jo ponujajo preko socialnih portalov. Nedeljski izlet nam bi lahko polepšal še kakšen žarek sonca več, a se nismo sekirali kaj dosti, saj bodo naslednje ture toliko bolj s soncem obsijane. Bil je lep izlet.

Fotografije Tomaž

Fotografije Luka