...
...
Ponovno je prišel vikend in naše vikedaško potepanje. Tudi tokrat nas vreme ni ustavilo, le nekoliko omejilo. Saj smo zaradi napovedi obilnega sneženja izbrali nekoliko daljšo dopoldansko turo. Naš tokratnji cilj je tako postal Jerebikovec, ki je najvišji vrh Mežakle, in meri kar 1593 m.
Na jutranjem tradicionalnem mestu smo se tokrat zbrali le štirje. Robert, Tomaž z svojim navihančkom Paz-om in seveda moja malenkost. Po izpiti kavi smo jo urno ubrali proti gorenski, saj je bilo sneženje napovedano že za zgodnje popoldne. Naša vožnja se je počasi zaključila nekoliko nad Mojstrano, kjer smo ob zasneženem cestišču pustili avto, se dodobra opremili in zagrizli v breg.
Pot, ki je od začetka že kazala, da bo neusmiljena s strmino, je svojo neusmiljenost kazala skoraj do vrha. Seveda smo posledično naredili nekaj kratkih postankov za požirek čajev, ki so bili nagrajeni z "zlato šeflo" in se nekoliko nadihali. Tokrat je Robert poleg svoje standardne opreme vzel seboj še male smučke, v nahrbtnik pa si je stlačil pancarje in ker je hoja zato postala zanj veliko težje, je bil vesel vsakega postanka.
Pot se je kasneje, na Tilčev-em rovtu nekoliko zravnala, a je kmalu spet zavila v breg in se strmo dvigovala prek grebena na sam vrh. Na vrhu je bilo približno 50 cm snega in kar vetrovno. Ker tokrat ponovno nismo imeli sreče z razgledom, smo jo po hitri malici in preobuvanju Roberta smuknili navzdol.
Prvi del poti, ko se Robertovo ravnotežje še ni ravno uskladilo z njegovimi željami, je minil predvsem v smehu in oblakih snega, ki jih je Robert delal s svojimi vragolijami. Kasneje pa se je prav lepo odpeljal mimo naju in za trenutek izginil za zasneženimi smrakami. Zadnjo tretino poti pa se je nažalost moral pridružiti nama z Tomažem. Snega za njegove vragolije je bilo žal premalo, saj ga je bilo le med 20 in 30 cm.
Prvi del poti, ko se Robertovo ravnotežje še ni ravno uskladilo z njegovimi željami, je minil predvsem v smehu in oblakih snega, ki jih je Robert delal s svojimi vragolijami. Kasneje pa se je prav lepo odpeljal mimo naju in za trenutek izginil za zasneženimi smrakami. Zadnjo tretino poti pa se je nažalost moral pridružiti nama z Tomažem. Snega za njegove vragolije je bilo žal premalo, saj ga je bilo le med 20 in 30 cm.
...
...
Vsi celi smo tako prišli do avtomobila in se še pred močnim metežem odpeljali proti domu. Lep zasnežen izlet smo zaključili z kratkim obiskom našega zbirnega mesta, biljardnice Kaval.
Ukolikor vas zanima, kako je sam smučar podoživljal ta vzpon, obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar