ponedeljek, november 29, 2010

Jerebikovec, Mežakla 28.11.2010

...
...
Ponovno je prišel vikend in naše vikedaško potepanje. Tudi tokrat nas vreme ni ustavilo, le nekoliko omejilo. Saj smo zaradi napovedi obilnega sneženja izbrali nekoliko daljšo dopoldansko turo. Naš tokratnji cilj je tako postal Jerebikovec, ki je najvišji vrh Mežakle, in meri kar 1593 m.

Na jutranjem tradicionalnem mestu smo se tokrat zbrali le štirje. Robert, Tomaž z svojim navihančkom Paz-om in seveda moja malenkost. Po izpiti kavi smo jo urno ubrali proti gorenski, saj je bilo sneženje napovedano že za zgodnje popoldne. Naša vožnja se je počasi zaključila nekoliko nad Mojstrano, kjer smo ob zasneženem cestišču pustili avto, se dodobra opremili in zagrizli v breg.


Pot, ki je od začetka že kazala, da bo neusmiljena s strmino, je svojo neusmiljenost kazala skoraj do vrha. Seveda smo posledično naredili nekaj kratkih postankov za požirek čajev, ki so bili nagrajeni z "zlato šeflo" in se nekoliko nadihali. Tokrat je Robert poleg svoje standardne opreme vzel seboj še male smučke, v nahrbtnik pa si je stlačil pancarje in ker je hoja zato postala zanj veliko težje, je bil vesel vsakega postanka.

Pot se je kasneje, na Tilčev-em rovtu nekoliko zravnala, a je kmalu spet zavila v breg in se strmo dvigovala prek grebena na sam vrh. Na vrhu je bilo približno 50 cm snega in kar vetrovno. Ker tokrat ponovno nismo imeli sreče z razgledom, smo jo po hitri malici in preobuvanju Roberta smuknili navzdol.

Prvi del poti, ko se Robertovo ravnotežje še ni ravno uskladilo z njegovimi željami, je minil predvsem v smehu in oblakih snega, ki jih je Robert delal s svojimi vragolijami. Kasneje pa se je prav lepo odpeljal mimo naju in za trenutek izginil za zasneženimi smrakami. Zadnjo tretino poti pa se je nažalost moral pridružiti nama z Tomažem. Snega za njegove vragolije je bilo žal premalo, saj ga je bilo le med 20 in 30 cm.
...
...
Vsi celi smo tako prišli do avtomobila in se še pred močnim metežem odpeljali proti domu. Lep zasnežen izlet smo zaključili z kratkim obiskom našega zbirnega mesta, biljardnice Kaval.


Ukolikor vas zanima, kako je sam smučar podoživljal ta vzpon, obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
Avtor ob Ni komentarjev:

četrtek, november 25, 2010

Španska "Paella"

...
...
Paella je španska tradicionalna jed, ki ima močan priokus mediterana. No skoraj vse španske jedi imajo priokus mediterana, saj ne morejo mimo uporabe oljčnega olja in česna. Po naše bi lahko paello opisali kot, rižota polno mešanih mediteranskih okusov.
...
...
Za paello potrebujemo:

  • srednje velik piščančji file
  • 50g riža (priporočam dolgo zrnatega)
  • ščepec žafrana
  • srednje veliko čebulo
  • 50g morskih sadežev
  • 5 škampov ali posodico večjih kozic
  • 50g mešanih školjk ali le klapavic
  • rdečo in zeleno papriko
  • bučko
  • korenje
  • por in česen
  • sol, poper, curry in začimbe
  • 1 dcl belega vina
  • nekaj juhe za zalivanje
...
...
Priprava paelle je enostavna. Na prepraženi čebulici prepražimo meso in morske sadeže z školjkami. Ko se to nekoliko prepraži in ko se školjke odpro, dodamo še zelenjavo, vino in zalijemo z nekaj jušne osnove. Tiste školjke, ki se med tem niso odprle, jih moramo izločit in zavreči, saj niso dobre. Ko zavre dodamo še riž, dobro premešamo in postavimo v pečico pečt za približno dvajset minut. Temperatur pečice naj bo na 180 stopinj in ne uporabljajte ventilatorja, da ne izsuši paelle preveč. Ko okusimo, da je riž že dovolj pečen, posodo pokrijemo in pustimo da se omehča za kakih pet minut in nato postrežemo. Jed lahko pripravimo tudi na štedilniku, le da moramo biti pozorni, da se nam ne prime na dno posode. Priporočam da paella ostane sočna, da jo v pečici ne izsušimo preveč, ker okusi mediterana pridejo bolj do izraza.
Dober tek       
Avtor ob 2 komentarja:
Oznake:

ponedeljek, november 22, 2010

Grlovec – Ferlacher Horn 20.11.2010

...
...
In spet je prišel vikend, čas za naše pohodniške izlete. Tudi ta vikend nam vreme ni bilo najbolj namenjeno, še posebej nedelja, zato smo se tokrat odpravili v soboto. Tomaževa ideja za turo, ki se je kasneje izkazala za odlično, je bil 1840 m visok Avstrijski vrh Grlovec – Ferlacher Horn.

Ker pa me moje delovne obveznosti zavezujejo tudi ob sobotah, se je družbica ponovno prilagodila meni, in zbor je bil posledično ob 6h. Zgodnja in hladna ura je botrovala temu, da sem sedel v avtu in zato je del družbe odšel naprej na kavo. Ko smo se ostali nabrali pa smo jo urno ubrali za njimi. Tokratna ekipa je bila poleg Robija in Tomaža z štirinožnim prijateljem Paz-om še Marjan in Nataša z njuno štirinožno prijateljico Rozi.

Ko smo se nabrali na kavi in dogovorili o planu vožnje, smo nadaljevali pot proti mejnemu prehodu Lubelj. Po prečkanju meje in spustu s prelaza do prvih hiš, smo se parkirali v majhnem zaselku Dajčpeter in se pripravili na odhod.

Pot, ki se je daljši del vila ob potoku, je že na začetku pokazala, da se bomo kar strmo dvigovali. Verjetno je to prestrašilo Paza, saj je na vsak način želel nazaj v avto. Seveda ga je Tomaž potrpežljivo z povodcem prepričal, da je vseeno odšel z nami.

Pot ob potoku je bila precej blatna in veliko neugodnih pasti je skrivala poz odejo listja, a smo se prebili preko tega, in pot se je nekoliko omilila. Pot se je za kratek čas preselila na cestišče, ki vozi do dveh kmetij in kasneje nazaj v gozd. Po kakšni dobri uri hoda pa so se na pobočju že začele počasi kazati snežne krpe. Proti vrhu je snega postajalo vedno več in prav na vrhu ga je bilo kakšnih 20 cm. Ker je na vrhu močno pihalo in razgleda ni bilo smo jo hitro pobegnili nazaj do zavetja v gozd, kjer smo v miru pomalicali.

Ob sestopu pa se je del ekipe odcepil in šel še krajšo krožno kuto preko sosednega vrha. To sta bila Marjan in Nataša z Roziko, saj so imeli cel dan časa, ostali pa smo jo mahnili proti avtomobilu. Zaradi moje delavne obveznosti smo se morali prej vrnit domov. Po uspešnem in zabavnem sestopu z raznimi plesnimi točkami po mokrih skalah in vejah, ki so bile skrite pod listjem, smo uspešno in prečudovito zasneženo turo zaključili z kratkim obiskom Tržiškega pub-a. 
...
...
Za nekaj več fotografij naše zasnežene sobotne ture pa si lahko ogledate povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.

Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake:

ponedeljek, november 15, 2010

Slike, poslikave in nalepke - "Rože"

...
...
Kot sem v eni prejšnjih objav povedal, sem spoznal pravo umetnico s čopičom. V objavi pa sem tudi obljubil, da vam predstavim naslednji del njenega širokega umetniškega dela. Ta del so tokrat rože. Ukolikor vas zanima kar koli več o slikah se obrnite na Simono Indihar, ali pa obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
...
...
Ponovno vam prestavljam tudi to, kako nastaja ena od umetnin.
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
Naj vas ponovno sponem, da lahko za več informacij o slikah obiščete povezavo v odebeljenem besedilu.
...
...

Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake:

sobota, november 13, 2010

Hišni ljubljenčki

...
...
Ko sem še živel doma pri starših, smo imeli nazadnje mačko. Pred njo smo imeli še mačke in pse, ki so vsak po svoje delali družbo meni in domačim. No zadnja muca pa je bila Tačka. Predhodnji lastnik nje je bila Beta, a smo jo ljubeznivo posvojili.
...
...
...
...
Za v novo stanovanje pa nama je z ljubo lanski Božiček prinesel ruskega hrčka - tigra. Na dan fotografiranja je bila nekoliko sramežljiva a vseeno razigrana. Njeno ime je Lili, sliši pa tudi na ime Cici ali Cicka.
...
...

Avtor ob 1 komentar:
Oznake: ,

sobota, november 06, 2010

Slike, poslikave in nalepke - "Afrika"

...
...
Kot je že z naslova mojega bloga razvidno, sem ljubitelj umetnosti, ki nastaja s pomočjo spretne roke in prave izbire barve, ki jo s čopičom nanašamo na platno. Ker sam nimam te sreče, da bi imel spretno roko, sem se raje posvetil fotografiji. Kljub temu pa vseeno rad pogledam lepe in kvalitetne slike.
...
...
Predkratkim sem spoznal nekoga, ki absolutno spada med take umetnike. To je Simona Indihar iz Ljubljane. Njeno delo je raznoliko in izredno privlačno našim očem. Izdeluje slike narave, živali, abstraktne slike, morje, rože, tihožitja, drevesa - tudi eksotična kot je japonska češnja, akte, znamenitosti slovenije, poslikave sten, nalepke za dekoracijo naših sten, poslikane in naslikane ure in še in še. Ker se mi zdi njeno delo vrhunski in bi vsekakor tudi sam imel njeno delo obešeno v svojem stanovanju, kar bom tudi imel, sem se odločil, da vam predstavim njeno delo. Tokrat vam predstavljam le del njenega širokega spektra dela pod naslovom "Afrika", ostale dela pa v naslednjih objavah.
...
...
Ukolikor vas zanima njeno delo obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem delu. Priporočam.
...
...
Takole pa izgleda slika v nastajanju in končni izdelek.
...
...
...
...
Na tej sliki pa je zgornji dodala afriško bojevnico, ki prekrasno obogati celotno poezijo slike.
...
...
In še nekaj končanih mojstrovin. Če vas rasnično zanimajo te slike in bi si radi ogledali še kakšno sliko več, obiščite to povezavo.
...
...
...
...
Ker v večini naših domov kuhinjske mize, dnevne sobe in razne police krasijo rože, vam v naslednji objavi predstavim rože, ki bojo ponosno krasile vaše stene.
...
...

Avtor ob Ni komentarjev:
Oznake:

četrtek, november 04, 2010

Mesni kaneloni

Tokratna ideja za pojedino so mesni kaneloni. Kanelone lahko pripravimo tudi zelenjavne, mehiške, z pizza priokusom in še in še možnosti. Meni najljubši so mesni. Ker za pripravo kanelonov potrebujemo nekaj več časa, priporočam, da se za to vrstni podvig odločite na kakšen daljši dan ali vikend.
...
...
Za sestavo približno 15 mesnih kanelonov potrebujemo:
za filo:
  • pol kilograma mešanega mletega mesa
  • slab kilogram čebule
  • začimbe (sol, poper, lovorov list, majeron, muškatni orešček...)
za palačinke:
  • jajce
  • moka
  • mleko, radenska
  • sol in sladkor
za paniranje:
  • jajce
  • drobtine
Na dodobra segreto olje stresemo na drobno sesekljano čebulo in jo dušimo dokler dober del vode, ki jo čebula izpusti ne povre. Da čebula vodo hitreje izpusti, jo nekoliko posolimo. Ko je čebula pripravljena dodamo mešano mleto meso in začimbe po okusu. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo da se duši. Med dušenjem mesa si pripravimo maso za palačinke in jih spečemo približno 15 ali 16. Za lažje zavijanje kanelonov, da se nam palačinke lepše zvijejo in zlepijo skupaj priporočam, da se palačinke spečejo tisti dan in ne dan prej. Ko se meso dobro preduši in nekoliko ohladi, začnemo z pripravo.
...
...
Vsako palačinko posebaj napolnimo z žlico mesne file, jo enakomerno nanesemo preko sredine palačinke in lepo lično zavijemo. Najprej zavihamo stranske robove in nato zavijemo, tako, da nam med peko na robovih ne izteka meso. Ukolikor imate občutek, da bo mesa več, spečite še kako palačinko več. Zavite palačinke nato spaniramo. Jaz osebno jih paniram le z jajcem in drobtinami, saj mi jajce pomaga pri lepljenju palačinke, da se mi kasneje ne odvijajo. Ko je kanelon pripravljen, ga damo v vroče olje cvreti in še vroče postrežemo z kakšnim krompirjem, solato ali pa le tatarsko omako.
...
...
Nekateri v mesno omako dodajajo še razne paprike, poparjen kruh suhe žemlje in podobno, a to prepuščam vsakemu posamezniku, da si po svojem okusu dodela recept. Nekateri prav tako na maso dodajo bešamel, ali pa kanček pelatov za sočnost. Meni osebno zadošča sočnost mesa in zato ne dodajam omenjenih dodatkov. Ker pa se kaneloni cvrejo v olju, in prekomerno uživanje ocvrtih stvari ne priporočajo, sem si sam za prilogo izpekel "ocvrt krompirček" kar v pečici na peki papirju brez dodajanja olja. Upam da vam bo moja različica recepta za mesne kanelone všeč.
Dober tek      

Avtor ob 1 komentar:
Oznake:
Naročite se na: Objave (Atom)