Planinska koča Iskra na Jakobu in Potoška gora

Po kar lepem obdobju mi je ponovno uspelo it na nedeljski izled z našo pohodniško ekipo. Nekaj tur sem žal moral zaradi študijskih ali pa delovnih obveznosti zamuditi. No tokrat mi je uspelo it zraven. Tokratnja destinacija sta bili Planinska koča Iskra na Jakobu in Potoška gora, ki ležita nad Preddvorom.
Ker moje bivanje ni več na starem naslovu, me v akcijo jutranjega pobiranja niso mogli uklučiti in sem se moral posledično sam pripeljat na zbirno mesto. Odhod od doma se je začel kar klavrno, saj sem v neposredni bližini doma (beri 20 m stran) na cestišču naletel na povoženo srno. Po hitrem orgiranju in klicanju odgovornih oseb sem jo ubral naprej proti mestu shoda.
Kava, ki je glavna postavka naše organizacije izletov, je bila tokrat v "Pumpa" pub-u v Topaličih. Ob srebanju le te smo v lepem pokrajinskem razgledu in predvsem jutranji debati počakali Janjo in njenega štirinožnega prijatela Jix-a in jo potem skupaj odrinili do našega izhodišča.
Po poti, ki jo je dež prejšnji dan nekoliko namočil, smo jo ubrali proti Iskrini koči na Jakobu. Ker so bile temperature zjutraj nekoliko nizke, sem se seveda posledično preveč oblekel in imel s tem že po parih minuteh hoje precejšen problem. Seveda sem potrpel do prve postojanke, kjer so tudi ostali odvrgli prevečno obleko. Nadaljevali smo do nekakšnega sedla, ki je mejil med Jakobom in Potoško goro.
Tu smo se dogovorili, da bomo Iskrino kočo obiskali nazaj grede, zato smo se podali kar proti Potoški gori. Pot na Potoško goro se je vila po grebenu, kar je butrovalo ponovnemu kratkemu postanku, da smo na sebe navlekli vetrovke in kape in jo odpihali naprej. Tekom poti nam je Jix neprestano risal nasmeh na obrazih, saj si je izbral Tomaža in mu na svoj pristni način hotel pokazati, da mu je všeč.
Vrh gore ni kaj prida za videti. Na eni strani se sicer da ogledati Storžič, a drugje povsot okoli pa je gozd. Tako da smo postali le za krajši čas, se naužili toplega čaja, in jo mahnili proti koči na malico. Ko smo prspeli do koče sem opazil, da je kar obljudena ta Iskrina koča. Mize na vrtu so bile kar dobro zasedene. No vsekakor smo priišli do svoje malice. Čaja in košutnik seveda, prigriznili smo pa kar Janjine velikonočne čokoladne pirhke. Po prijetni debati in dveh čajih smo se začeli spuščati proti našemu jutranjemu izhodišću.
Med spustom sva s Primožem nekoliko zaostala. Malo je bil razlog to, da sva se zadebatirala, malo postanek pri grmovjih, na koncu pa sva še srečala kolegičino mamo, s katero smo rekli besedo dve. Tako so nam vodilni trijo z Jix-om na čelu pobegnili. Pot sva nadaljevala po nepreizkušeni trasi in posledično sva seveda zašla. Sestopila sva sicer v bližini našega parkirišča, le dom za starejše občane Preddvor je bil med nami. Kljub temu, da je dom dodobra zaprt in pokrit z varnostnimi kamerami, je vratar le udobril prečenje le tega.
Seveda so se na drugi strani čakajoči prijatelji naužili brihtola, kar je butrovalo vprašanjem, će sva si šla le ogledat dom ali sva oddala tudi rezervacijo. Ja no. Lahko pričakujem, da me bo tale dom starejših občanov spremljal še na marsikateri turi.



Pot smo zaključili na Janjinem vrtu z dobro kavico in slanimi dobrotami. Kratka a simpatična tura je bila tako za nami. Naslednjo pa spet.

Za nekaj več slik in podrobnejši opis poti, pa si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.