No pa je prišla na vrsto tudi tura, katero je naš zvesti organizator in vodnik tudi uradno odvodil v okviru Planinskega društva. Za turo je imel tokrat predvideno Učko, ki je najvišji vrh Istre in je visoka kar 1396 m nadmorske višine.
Na turo se je prijavilo kar 20 pohodnikov, kar za prve vodene izlete po izkušnjah Planinskih društev ni pogosto. Natančneje, take skupine še ni bilo. Nič zato. Dobra družba je vedno dobrodošla. Zbor našega izleta pa je tokrat bil ob 6h na parkirišču pred prostori društva, od tod pa najprej na kavico in proti Hrvaški.
Seveda brez zapleov na meji, ko smo polepšali dan naši zelo prijazni policistki, ni šlo. Za vračilo nam je vrnila z nekaj minutnim naukom o gibanju okoli meje in z kar precej kislim nasmehom. No pot smo vseeno nasmejani nadaljevali proti Mošćenički Dragi, kjer je bilo tudi naše izhodišče na približno 60 m nadmorske višine.
Po dokaj hitri pripravi smo pot začeli v strmi betonski klanec, ki nas je do poti, ki je bila na koncu njega, dodobra ogrel. Hoja po poti pa je bila nekoliko lahkotnejša. Že po dobre pol ure pa smo prišli do opuščene pravljične vasice, kjer je Tomažev "šarmin" prvikrat zatajil, in tako smo jo mahnili v napačno smer. No ko smo končno prišli na pravo pot, se je že začel kazat naš največji sovražnik na tej turi. Sneg, ki nas je tekom ture kar precej upočasnil in nam popil lep zalogaj energije. Kmalu smo prišli do vodnega zajetja, kjer smo pomalcali in se pogreli tudi z toplim čajem. Pot smo nadaljevali po slabše shojeni snežni gazi.
Do naslednjega zaseljka vikendov, pa je bila pot kar dolga. Med hojo pa smo naleteli še na eno oviro. Mojo drago so čevlji, kljub preventivni izbiri drugih, kar močno ožulili, tako da smo pot nadaljevali še nekoliko počasneje. Po dobi uri hoje pa smo naposled le prišli do omonjenega zaseljka Mala Učka, kjer smo oskrbeli žuljne rane in počasi nadaljevali pot. Od tod naprej se je družba razdelila na dvoje. Prvi, nekoliko hitrejši, so jo mahnili naprej, ostali pa smo lepo v počasnem ritmu, v gosjem redu sledili njihovi gazi.
Na poti proti vrhu pa se je že začel odpirat prelep razgled na morje, otoke kot so Cres in Lošinj, in kasneje tudi na obmorsko pristaniško mesto Rijeka. Pot nam je lepšalo toplo sonce, le na sedlu med Vojak-om, ki je najvišji vrh Učke, in Suhim vrhom je popestril mrzel veter, ki je nekatere posameznike dodobra prepihal. Iz sedla pa smo bili na vrhu kot bi trenil. Na vrhu nas je že čakala ekipa hitrejših s katerimi smo si iz stolpa ogledali razgled, na hitro pomalcali in jo zaradi časovne stiske odrinili proti izhodišču.
Pot navzdol pa je bila naporna. Saj je toplo sonce segrelo sneg, ki je posledično drsel in se kar globoko udiral. Pri hoji po takem terenu, pa se lahko pojavijo tudi bolečine v kolenih, saj neprestano "nabijaš" v kolenih. Sestop nam je vzel dobre tri ure, zato lahko iskreno rečem, da ala vera moji dragi, saj pot navzdol z razbolenimi koleni in žulji tri ure ni lahka. Sem vedel da je trmasta in da grize, a tokrat lahko napišem, da je "železna Ana".
Sestop smo končali tik pred mrakom. Prijetno utrujeni smo se posedli v avtomobile in se odpeljali. Nekateri so spotoma obiskali še dobro krčmo, da so se okrebčali, Ana, Nives, Avgust in jaz po smo jo pihnili kar domov. Klub naporni poti in žuljem, je bila tura lepa. Zahtevna, a lepa.
Za dodatne fotografije in bolj natančen opis ture, ki jo je tokrat spisal sam vodnik ture Tomaž, pa obiščite povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.
