Med letošnjim dopustovanjem v Bavšici, kjer smo po večini
imeli predvsem delavne dni, smo si en dan odtrgali tudi za izlet. Ekipa ki je bila tokrat prisotna pa ni bila tako številčna kot ponavadi. Šli smo le trije, ata Janez, stric Marjan in moja malenkost. Že prvi dan
je plan našega izleta izdelal oče, star maček Bavških vršacov, ki je glede na
vroče dni, ki smo jih bili deležni to poletje, izbral idealno turo. Plan je bil
osvojiti Plešivec, 2168 m visok vrh Loške stene. No ker so bile temperature kar
visoke in je sonce kar močno žgalo, smo se odločili, da bomo naredili kar
krožno pon nanj. Izhodišče naj bi bilo pri Logu pod Mangartom, natančneje v
Loški koritnici, zaključek pa seveda v Bavšici, kater pot nam je omogočala
naskok Plešivca po senčni strani. Sestop pa bi bil seveda po soncu.
Prišla je sreda, dan ture, in mi smo se že v zgodnih
jutranjih urah po zajtrku odpravili proti Logu. Ker tokrat naša mati ni šla z
nami, je bila idealni žrtvenik, da nas dostavi do izhodišča, saj se nam po
opravljeni ture nebi dalo it po avto v Log. Ona pa nas je lepo dostavila in se potem sama odpeljala nazaj, kjer se je preko dneva zamotila z štrikanjem volnenih nogavic, ki nam v zimskem času ali pa za v pohodne čevlje pridejo zelo prav.
Sam štart je bil v neposredni bližini elektrarne v Logu, od
koder smo nadaljevali pot slabo uro po makadamski cesti do poti, ki nas je
pripeljala do stene. Tu smo morali prečkati potok in se pod steno pripraviti za
dvig. Ob pospravljanju pohodnih palic se je razpletla debata, da se vidi, da po
tej poti letošnje leto po vsej verjetnosti ni hodil še nihče. Debata je nanesla
tudi na to, da bi bilo v podobnih primerih pametno imeti med opremo tudi
čelade, saj če se najde kak planinec ali gams pred nami, se zna zgoditi, da
okruši kak kamen, ki bi nam lahko povzročil veliko preglavic. Klub temu smo
nadaljevali pot, saj pred nami ni bilo nikogar.
Ker je plaz v preteklosti velikokrat odtrgal in seboj
odnesel del jeklenic, so del poti prestavili v razpoko v steni. Tu smo se tako
zelo hitro dvigovali. Koncentracija in pazljivost sta bila tu ključnega pomena,
saj je bilo poleg strmega terena, jeklenic in klinov pot na določenih delih
nekoliko spolzka, ker je trava in mah prekrila skale, preko katerih smo morali
preplezati. Ko smo kakšnih dveh urah napornega plezanja naposled le prišli ven
iz stene, so se jeklenice počasi končale, pot pa se je vila po strmem pobočju
polnem skal in ruševja. Tu nekje, v Ozebniku, smo naredili postanek za malico.
Razgled ob malici je bil prečudovit, saj je jutranje sonce že obsijal sosednje
vrhove z Mangartom na čelu. P o malici smo pot nadaljevali, saj je bilo pred
nami še kar precejšen del poti.
Pot se je kmalu izvila iz ruševja in po zadnjih meliščih,
kjer je bil pred leti ledenik, smo se dvignili na prelaz »Čez Brežice«. Pogled
na Jalovec, ki se nam je prej skrival, je bil tu prav veličasten. Na temu
prelazu pa pot zavije v eno smer proti Koči pod Špičko in naprej na Jalovec, v
drugo smer pa proti našemu cilju, Plešivcu. Slednja pot se dvigne po travnatem
pobočju direktno na Plešivec. Sam vrh Plešivca je z ene strani travnat z druge
pa prepadni, a je razgled z njega zares čaroben. Na dlani smo imeli tako od Briceljka,
Bavškega grintavca, Mangarta, Predila in italijanskih vrhov, pa vse do Jalovca
in Primoževih Pihavcev. Te namreč namerava prijatelj Primož osvojiti v
prihodnosti.
Po kratki malici, ogledu in fotografiranju smo se odpravili
proti dolini. Najprej proti prelazu »Čez Brečice« potem pa naprej v prelepo
ledeniško dolino Lanževico, v kateri naša mati izredno rada nabira rastline za
njene »rcnije« in čaje. Ker je bilo letošnje poletje tako sušno in vroče, je
bilo teh ročic le za okras in smo jih tako tudi pustili tam, naj krasijo
prelepo dolino Lanževico. Smo pa opazili tudi nekaj Murk, prečudovitih Planik
pa letos ni bilo prav dosti. Naj dam v vednost, da moja mati ne nabira
zaščitenih rož! Nabira le Materino dušico in podobne rožice.
Pot nas je vodila nato preko Prevale, mimo lovske koče, vse
do planina Bale, kjer stojijo ruševine nekdaj mogočne sirarne. Ker se je ura
bližala načrtovanemu sestopu in posledično našemu kosilu, smo jo urno ubrali
naprej bo vasice Logje, kjer nas je moja mati počakala z okusnim kosilom.
Na Plešivec bom šel še zagotovo, tudi po tej krožni, a bom
naslednjič vzel tudi čelado seboj.
