Hum in Osolnik

Prišla je nedelja in z njo naš pobeg v naravo. Plan za tokratnjo nedeljo je bil, da obiščemo Tropejevo poldne, in ukolikor bi nam čas in moč dopuščala, pa še Maloško poldne. Ker pa vsi niso imeli cel dan časa, in nekateri sploh niso imeli časa za udeležbo te ture, smo se dogovorili, da bomo imeli le eno krajšo turo po povhograjskih hribih. Natančneje na Osolnik.

Ta vikend smo tudi prestavljali uro in zato , da bi lahko bile naše dragocene ure spanja enake prejšnjim, smo se zbrali eno uro kasneje. Tokratnje poberanje je prišlo name in tako sem malo pred osmo pobral Tomaža. Skupaj sva odšla do zbirnega mesta, kjer sva ob kavici počakala še preostale člane. Nabralo se jih ni prav veliko, saj je prišla le Renata, ostali pa so odpovedali zaradi raznih delovnih ali pa študijskih obveznosti.

Po kratki debati smo odrinili proti Sori, kjer je bilo naše izhodišče. Parkirali smo za cekvijo, kar je botrovalo ponovnim vprašanjem, če je ta cerkev spet cerkev sv.Tomaža. Pot je s parkirišča zavila takoj v gozd. Glede na to, da je prejšnje dni dež nekoliko namakal, pot ni bila pretirano blatna. Hojo skozi gozd pa nam je še nekoliko polepšalo sonce, saj je skozi veje posijalo s svojimi že kar toplimi pomladnimi žarki.

Prvi vrh, ki smo ga osvojili, je bil Hum. Na njem je Renata poštempljala svojo "Ringa raja" knjižico. Okrebčali smo se z nagrjenim čajem, si ogledali prelep razgled na bele kamniške vrhove in se prepustili Tomaževem objektivu, ki je s pomočjo dalinskega opravljalca posnel kar nekaj skupinskih slik. V nadaljnem sprehajanju po gozdu, ker smo seveda šli najprej mimo poti, pa smo ugotovili, da gobe še ne rastejo.

Pot naprej nas je vodila na sam vrh Osolnika, kjer stoji pravljična cerkev z veliko klopic okoli nje, ki so postavljene na idealnih mestih za razgledovanje okolice. Na toplem sončku smo malo povedrili, se naužili še z preostankom čaja in se ponovno prepustili objektivu, ki je tokrat zajel tudi nekaj tihožitja. Naposled smo se la nekoliko spustili in se oglasili v prijetn brunarici na kratkem počitku.

No, seveda ni bil samo počitek. Ponovno smo se prepustili soncu, in se tokrat okrebčali z stekleničko opojnih substanc in slastnim sadnim zavitkom. Renata in Tomaž sta si privoščila zavitek z borovnicami, sam pa sem se posladkal kar z jabolčnim. Ker so imeli nekateri še popoldanske obveznosti, smo jo kmalu popihali v dolino. Pot v dolino je Tomaž še začinil z profesionalnimi pristopi fotografiranja in njihovimi pozami.

Izlet, ki je bil tookrat krajši, smo tako počasi zaključili. Bila je prelepa sončna nedelja in bi smo jo dobro izkoristili. Za podrobni opis naše ture in nekaj več slik, si oglejte povezavo, ki se skriva v odebeljenem besedilu.

Prebiranje epilogov

Zaključil sem s prebiranjem in listanjem "lahke" knjige. Lahke zato, ker je taka kniga odlična za branje v pestelji. Knjiga, ki sem jo prebral je avtorja Bogdana Novaka "Zdomci med brati" in ima za spremembo še podnaslov "Tužna je nedelja".

Knjiga je napisana po resničnih dogodkih, in sicer začne se z delavskim uporom v Idriji in se nadaluje v opisovanje življenja posameznikov po tem uporu - pretepu. Glavni akter knjige je Ibro, delavec na gradbišču. Spodaj vam bom napisal odlomek iz knjige, in sicer odsek zadnjega sklopa opisovanja življeja Ibra, ko doma na rodni zemlji svojemu sinu Dervišu govori življenske zgodbe, ki jih je doživel.

...

Noč je. Ibro kadi. Roka mu v temi vajeno najde žganje in prigrizek. Derviš sedi po turško poleg njega in sama ušesa so ga.

"O zvezdi torej?" ponovi prošnjo Ibro bolj zase kot zanj in ne pričakuje odgovora. "Poglej tisto zvezdo, Derviš!"

Nad njima je temna cazinska noč, in če si dovolj dolgo gledal v temo, si na koncu opazil malo svetlo pikico, drobnejšo, kot bi jo lahko naslikal najspretnejši slikarski mojster z najbolj pretanjenim čopičem iz kamelje dlake.

"Vidiš, Derviš," mu pravi Ibro. "Kadar bomo dosegli ljudje tisto zvezdo, takrat bo konec sovraštva med narodi in med ljudmi nasploh. Takrat ne bo nihče mislil, da je kaj več vreden od drugih. Takrat se zaradi tega ne bodo več klali in ljudje bodo lahko hodili po svetu brez meja in brez potnih listov, pa tudi brez strahu. Ne bo več pomembna ne barva tvojih las ne oči ne kože. Tudi vera ne in ne narodnost.

Naši ljudje na delu v Sloveniji ne bodo več živeli v barakah in ponoči jim otrok na lesenih pogradih ne bodo več grizle podgane.

Samo še to upanje nam ostane, ta drobna svetla točka sredi temnega neba..."

...

Lepo se sliši. Vsekakor pa priporočam prebiranje te knjige. Če ne drugače, pa za pred spanje. Tako kot sem jo prebiral jaz.

Sobotna Uskovnica in planina Konjščica

Vse skupaj se je začelo že prejšnji tedn, ko me je Tomaž klical, če bi imel slučajno možnost it v soboto na turo in ne nedeljo, kateo izrabimo ponavadi za naše ture. Ker sem imel možnost it, smo se začeli dogovarjat, da bomo ubrali eno bolj "gajstno". No seveda tudi tokrat nismo imeli sreče. Vreme nam jo je ponovno zakuhalo in našo "gajstno" turo smo ponovno prestavili za nedoločen čas. Za zamenjavo pa je Tomaž predlagal, da skočino na Uskovnico in planino Konjščica.

Zgodnje pobiranje pohodnikov je tokrat izpeljal Robert. Na standardnem zbirališču pa smo se dobili še z dvema članoma naše odprave. Ko smo se porazdelili po avtomobilih, smo se odpeljali do prve postojanke, kave na avtocestnem počivališču. Ker je bila naša postojanka preveč "krcata" smučarjev, smo kaj hitro ugotovili, da bo kava kar v Bohinjski Bistrici padla. Tako smo se nekateri nejevolni odpeljali naprej.

Ker smo imeli v mislih predvsem kavo, je pot do nje kar hitro minila. Po zaužiti kavi jo je en član naše ekipe smuknil še v sosednjo mesnico po dobrote, s kateriminas je posladkal med kasnejšo malico. Pot naprej je bila le še do Stare Fužine, kjer smo imeli izhodiščno točko.

Pot do Uskovnice je vodila najprej mimo korit Mostnice in Hudičevega mostu, katere smo si ogledali nazaj grede. Po dobri uri hoda smo naposled prispeli na Uskovnico. Lepo vikendaško naselje z stilskimi hišicami v idiličnem okolju in sončnem zasneženem dnevu, nam je pričaral kar pravnično vzdušje. Zato smo se hitro odločili, da naredimo krajši postanek za malico.

Na meniju je bilo tokrat kar nekaj stvari. Robert je imel seveda svoje že tradicionalne ribice, Franci pa nam je postregel z bohinjsko zaseko in suho klobaso, ki je bila pred tem pravtako v zaseki. Vse skupaj smo poplaknili z čajem in šilcem in se počasi odpravili naprej proti planini Konščica. Za spremembo pa pot niso nadaljevali vsi člani. Franci se je odločil, da nas bo počakal pri domu in se naužil sončka in idile.

Pot, ki je od zasnežene ceste peljala proti planini, pa ni bila tako zgažena kot prejšnja. Na njej so bile le smučine turnega smučarja, ki je užival po svoje v tako idiličnem dnevu. No po kakšni uri hoda smo le prigazili do pastirske koče, ki leži na planini Konščica. Malo smo se okrepčali z čajem, podebaterali in se odpravili nazaj na Uskovnico.

Ker nas je član ekipe čakal pri domu, smo se seveda pod nujno morali ustaviti še na pijački v domu. Po izpiti, po roku že potečeni pijači, smo jo mahnili proti avtomobilom. Pred kočo je bilo še skupno fotografiranje, pri katerem je Tomaž izprobal dalinjski upravljalec svojega fotoaparata. Prelepo sobotno turo smo zaključili s poslovilno ceramonijo za šankom zbirnega mesta.

Za več fotografij, filmček in natančnejši opis naše ture, si oglejte povezavo ki se skriva v odebeljenem besedilu.

Krompirjeva musaka

Včeraj sem po kar lepem obdobju spet jedel musako. No, ne mislim po dolgem času. Musako bi lahko jedel vsak teden. Tudi tokrat, kljub temu, da sem kuhar po poklicu, jo je pripravila draga, saj lahko z zagotovoztjo povem, da naredi odlično. Enostavno boljšo od mene.

...

...

Za celotno pripravo je rabila naslednje sestavine: krompir, mleto meso, jajce, kisla smetana, sol in malo vegete. Najprej je na drobno nasekljani čebuli prepražila meso, ki ga je solila in posula z vegeto in ga dobro predušila. Medtem, ko se je meso dušilo, je pripravila krompir. Olupljen in dobro opran krompir je narezala na tanke kolute in posolila. V pekač je tako narezan krompir lepo naložila v dveh ali treh plasteh, potem je na to porazdelila še dobro predušeno meso, vse skupaj pa je pokrila še z eno plastjo krompirja in vseskupaj porinila v ogreto pečico.

...

...

Po dobru uri pečenja, je v posebni posodici dobro premešala kislo smetano in jajček, malo posolila, in celo musako prelila s tem. Musako je ponovno postavila v pečico še za deset minut in jed je bila gotova. Ostalo jo je na koncu še za eno porcijo, kar sem pa seveda imel danes za kosilo.

Mi je pa odlična kuharica obljubila, da me bo pocrkljala z musako še ta mesec. Musaka rules. Ne ne. Ana rules.

Očetu

Davnega 3. marca , leta 1950, se je rodil mali navihan fant, ki mu je ime Jan. Kasneje se ga ta ime ni tako prijelo, saj so ga klicali Janez, Stonoga, t'mau Janez... in še kaj bi se našlo.

...

...

No ta fantič, ki je na zgorni sliki naslonjen na avtomobil, je moj oče. Danes praznuje svoj 60 rojstni dan, zato mu želiv se najboljše, veliko sreče in zravja sevede. In naj ve, da ga imamo radi.

Nedeljska Peč in Tromeja

Tokratnjo, ne preveč sončno, nedeljo smo ponovno izkoristili, da smo se odmaknili od prehitrega življenskega ritma in jo popihali v naravo. Destinacija je bila Peč, oz. Tromeja. Ta 1509 m visok vrh meji med sosednjo Avstrijo, Italijo in seveda Slovenijo, kar je botrovalo debati, da zadnje čase pohajkujemo po tujih in mejnih vrhovih.

Zbor smo tokrat ponovno organizirali pred našo lokalno oštarijo, kjer smo se porazdelili po avtomobilih in se odpeljali na kavo ki je bla na počivališču Torovo. Po kratkem postanku smo se odpeljali naprej proti Jesenicam, natančneje proti Kranjski gori. V Ratečah pa smo zapostili vozila in se odpravili proti našemu cilju.

Kaj kmalu je cestišče postalo zasneženo in narava veliko bolj pravljična. Tokrat nam nažalost ni dneva polepšalo sonce, a smo se kljub temu nasmejani podajali na vrh. V bližini Planinskega doma Tromeja pa smo skrenili s ceste in jo mahnili po krajši poti skozi gozd.

Pot je seveda bila krajša, a zato malo bolj naporna. Bila je pomrznjena, zato smo imeli nekoliko oteženo hojo po njej. Z pazljivim stopicanjem in vmesnimi postanki za ogled razgleda, ki je bil prečudovit, smo naposled le prišli na vrh.

Po skupinskem slikanju in po zgodovinskem nauku o največjem potresu v zgodovini in škodi, ki jo je le ta napravil, ki nam jo je zaupal naš vestni vodnik Tomaž, smo se zatekli v zavetrje k RTV brunarici, kjer so nekateri člani pomalcali ribice in snedvičke.

Za sestop pa smo zaradi varnostnih razlogov in Duletovega okrevanja, saj je bila to njegova prva tura po operaciji kolena, izbrali cesto. Naklon je bil že bolj prijazen, a shojeno pa ni bilo kaj prida. No počasi smo prisopihali do doma Tromeja, kjer smo se ustavili na pijački in okrepčilu.

Ker smo bili vsi mnenja, da je bilo druženje na tej lokaciji nekoliko prekratko, sm se na poti domov ustavili še v prijetno domači brunarici Aljaž, ki stoji v neposredni bližini spomenika Jakobu Aljažu. Po prijetnem kremljanju in pogovorih o naših naslednjih turah smo se odpravili domov. Nedelja je bila tako spet aktivno izkoriščena.

Za nekaj več fotografij in podrobni opis poti obiščite povezavo, ki je v odebeljenem besedilu.