Izlet na Čemšeniško planino sem odlašal že kar celo večnost. Tokrat sem svojo obljubo držal. Z Avgustom sva se dogovorila, da jo mahneva nanjo v nedeljo zjutraj in si spotoma ogledava še ruševine gradu, na katerem je davnega leta prebival tudi sam Valvazor.
...
...
Štartala sva kar od njegovega doma, majhnega naselja Rove, in jo mahnila po gozdni poti proti višje ležečemu naselju Zavine, od tod pa po utrjeni cesti vse do ruševin in ostankov Gamberk-ovega gradu.
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
...
Ker je bilo še kar nekaj poti pred nama, se pri gradu nisva predolgo zadržala. Pot sva nadaljevala. S ceste sva ponovno skrenila nekje med Jesenovim in Čemšenikom. Od tu naprej pa je vodila le še steza.
...
...
...
...
Na kratko sva se na poti ustavila in odžejala še pri cerkvici Sv.Primoža in nadaljevala. Pot se je še nekaj časa vila po gozdu, potem pa se je odprl strm travnat breg. Pot po njemu pa naju je pripeljala direktno na vrh.
...
...
...
...
...
...
Vreme je bil kar sprjemljiv, samo vetr mi je malo prehitro pihal okoli ušes. No vse je minilo na vrhu, ko sem se v topli koči pogrel ob čaju in malem šilcu.
...
...
Na vrhu pa sva počakala še drugi del najine ekipe. Dogovorjeni smo bili še z Nives, Ano, Laro in Primožom, ki pa so prišli po drugi, nekoliko krajši strani. Še en čajček, jabolčni zavitek, skupinsko slikanje in odhod.
...
...
...
...
Na najini izhodiščni točki, v naselju Rove, pa leži tudi lepa stara cerkev. Naj bi bila to Valvazorjeva kapela, v katero je hodil med domovanjem na gradu Gamberk.
...
...
